Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ur (51-75) 
- uravnovéšenost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost uravnovešenega: uravnovešenost skodelic tehtnice / uravnovešenost dohodkov in izdatkov / duševna uravnovešenost / knjiž. vse se je spet vrnilo v uravnovešenost uravnovešeno stanje ♪
- urbálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko mesten, mestno urejen: urbalno prebivalstvo ♪
- urbàn -ána m (ȁ á) nar. dolenjsko steklenica, ki drži štiri ali pet litrov: izprazniti urban ♪
- urbán -a -o prid. (ȃ) knjiž. mesten, mestno urejen: tudi okolica mesta je že urbana; urbana naselja, središča / urbani prebivalci; industrijska družba postaja vse bolj urbana ♦ soc. urbana sociologija sociologija, ki proučuje družbene odnose v mestnem okolju; vet. urbana steklina steklina pri živalih v naseljih, mestna steklina ♪
- urbáničen -čna -o prid. (á) knjiž., redko mesten, mestno urejen: urbanična naselja ♪
- urbaníst -a m (ȋ) strokovnjak za urbanizem: urbanisti so predlagali več rešitev / arhitekt urbanist ♪
- urbanístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na urbanizem: urbanistični strokovnjak; urbanistični zavod / urbanistični razvoj mesta; urbanistične enote / urbanistično načrtovanje, urejanje ♦ jur. urbanistična zakonodaja; urb. urbanistični načrt načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
- urbanístika -e ž (í) knjiž. urbanizem: načela sodobne urbanistike ♪
- urbanizácija -e ž (á) glagolnik od urbanizirati: hitra, obsežna urbanizacija; urbanizacija naselij, vasi / urbanizacija kmečkih hiš; urbanizacija pokrajine / urbanizacija prebivalstva; urbanizacija življenja / stopnja urbanizacije stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva ♪
- urbanízem -zma m (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij: problemi s področja urbanizma; svet, zavod za urbanizem; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem // veda o tej dejavnosti: študirati urbanizem; katedra za urbanizem ● knjiž., redko občudovati moderni urbanizem glavne ulice urejenost ♪
- urbanizíranost -i ž (ȋ) urb. značilnost urbaniziranega: urbaniziranost naselja / stopnja urbaniziranosti stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva ♪
- urbanizírati -am nedov. in dov. (ȋ) urb. delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno: urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo urbanizírati se postajati mesten, mestno urejen: okolica mesta se hitro urbanizira urbanizíran -a -o: urbanizirana družba; naselje je urbanizirano ♪
- urbánski -a -o prid. (ȃ) knjiž. mesten, mestno urejen: urbanska naselja / urbanski način življenja ♪
- urbár -ja m (á) zgod. knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov: v urbarju zapisane dajatve; urbarji kočevskega zemljiškega gospostva / sestaviti urbar / prenovljeni ali reformirani urbarji sestavljeni na osnovi temeljnih urbarjev z vpisanimi spremembami; rektificirani urbarji sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji; temeljni urbarji uporabljani daljše časovno obdobje ♪
- urbariálen -lna -o prid. (ȃ) urbarski: urbarialne dajatve / urbarialni patent v fevdalizmu patent, s katerim je Jožef II. leta 1789 omejil podložniška bremena na denarno dajatev, odmerjeno po donosu kmetije ♪
- urbarizírati -am nedov. in dov. (ȋ) zgod., v fevdalizmu pridobivati neuporabna tla za poljedelsko obdelovanje: krčiti gozdove, izsuševati močvirja in na druge načine urbarizirati zemljišča ♪
- urbárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na urbar: urbarske dajatve / urbarski viri za zgodovino ♪
- urbárščina -e ž (ā) zgod. z urbarjem določena dajatev zemljiškemu gospodu: plačati dva goldinarja urbarščine ♪
- úrbas -a m (ū) obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala; prednjik: urbas se trga od podplata; platneni, usnjeni urbasi / obuvalo na urbas obuvalo, pri katerem je sprednji del zgornjega dela našit na zadnji del zgornjega dela ♪
- úrbi et órbi prisl. (ȗ-ọ̑) knjiž. povsod: sporočiti novico urbi et orbi; neskl. pril.: rel. papežev blagoslov urbi et orbi blagoslov mestu (Rimu) in svetu ♪
- úrdu -ja m (ȗ) uradni jezik Pakistana: govoriti urdu; urdu in hindi; neskl. pril.: urdu jezik ♪
- urea gl. ureja ♪
- urêči urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno
voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
- urédba -e ž (ẹ̑) 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba ♪
- urédben -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uredba 1: uredbeni del uradnega lista / uredbeni predpisi ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
