Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (3.051-3.075)


  1.      inkvizicíjski  tudi inkvizícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na inkvizicijo: inkvizicijski zbor / inkvizicijsko sodišče / to so inkvizicijske metode ♦ jur. inkvizicijsko načelo načelo, po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti ♪
  2.      inozémski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na inozemce ali inozemstvo: uvoz inozemskega blaga; inozemska podjetja; inozemsko tržišče / domači in inozemski turizem ♪
  3.      inozémstvo  -a s (ẹ̑) ozemlje, dežele onstran državne meje: potovati, izvažati v inozemstvo; študiral je v inozemstvu / sklepati pogodbe z inozemstvom; kulturni stiki z inozemstvom ♪
  4.      inseráten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na inserat; oglasen: inseratni del brošure / inseratni oddelek ♪
  5.      insolácija  -e ž (á) 1. meteor. obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki; osončenost, osončenje: pokrajina je idealna za turizem: podnebje s planinskim zrakom in zadostno insolacijo; neenaka insolacija posameznih geografskih predelov 2. knjiž., redko sončenje: pretirana insolacija je lahko škodljiva ◊ med. sončarica ♪
  6.      instánca  -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
  7.      institúcija  tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija ♪
  8.      institucionálen  tudi inštitucionálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na institucijo: institucionalna ureditev družbe / institucionalna rešitev vprašanja; institucionalne sile, spremembe / institucionalno družbeno samoupravljanje institucionálno tudi inštitucionálno prisl.: institucionalno določiti, predpisati ♪
  9.      institút  -a m (ȗ) jur. skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova: pravne posledice instituta / pravni institut ♪
  10.      instruírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. opremiti s prilogami in podatki: instruirati prošnjo, spis ♪
  11.      instruktíven  tudi inštruktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. poučen, pojasnjevalen: imeti zelo instruktiven referat; instruktivna kritika, povest, primerjava / v svoji razlagi je bil zelo instruktiven ♦ jur. instruktivno navodilo neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa ♪
  12.      instrumènt  in inštrumènt -ênta m (ȅ é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavniki ◊ elektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti ♪
  13.      instrumentalízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, da so ideje in dejstva samo sredstva za uresničevanje človekovih namenov: Deweyev instrumentalizem ♪
  14.      instrumentárij  in inštrumentárij -a m (á) 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi ♪
  15.      instrumentárka  in inštrumentárka -e ž (á) strokovno usposobljena pomočnica, ki pripravlja in podaja zdravniku instrumente: delati na kirurškem oddelku kot instrumentarka / zobna instrumentarka ♪
  16.      inšpékcija  -e ž (ẹ́) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovanje, nadzor: poostriti inšpekcijo; inšpekcija poslovanja / imeti, opraviti inšpekcijo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje, nadzorstvo: za vse to skrbi devizna, finančna, tržna inšpekcija; prijaviti kaj sanitarni inšpekciji; inšpekcija dela za nadzorovanje izvajanja predpisov o varnosti pri delu 2. pog. inšpektor, inšpektorji: inšpekcija je odkrila primanjkljaj; danes bo prišla inšpekcija ♪
  17.      inšpéktor  -ja m (ẹ́) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik: inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor ♪
  18.      inšpektorát  -a m (ȃ) navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo: pristojnost inšpektorata; republiški, zvezni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat; sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektorat; inšpektorat za delo ♪
  19.      inštalácija  in instalácija -e ž (á) 1. načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljava: končati inštalacijo; inštalacija centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona / inštalacija radijskega sprejemnika, pralnega stroja namestitev in priključitev // navadno s prilastkom sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: inštalacija v tej stavbi je zastarela / cevna, kabelska inštalacija; električna, plinska, odtočna, telefonska, vodovodna inštalacija; hišne inštalacije v poslovnih ali stanovanjskih stavbah; industrijske inštalacije v industrijskih objektih ♦ elektr. nadometna z vodniki nad ometom, podometna inštalacija z vodniki pod ometom 2. rel. uradna postavitev, uvedba na službeno mesto, umestitev: inštalacijo novega župnika je opravil dekan ♪
  20.      inštalírati  -am in instalírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljati: inštalirati elektriko, plin, telefon, vodovod / inštalirati morajo še hladilnik in pralni stroj namestiti in priključiti 2. rel. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto, umestiti: novega kanonika je inštaliral škof 3. knjiž., ekspr. namestiti, nastaniti: gosta so inštalirali kar v dnevni sobi inštalíran in instalíran -a -o: plin je že inštaliran; za župnika je bil inštaliran pred enim mesecem; čete so inštalirane v majhnem, provincialnem mestu ♦ elektr. inštalirana moč imenska moč vseh generatorjev v elektrarni ♪
  21.      intabulácija  -e ž (á) jur. dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin; vknjižba ♪
  22.      intabulírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin; vknjižiti: intabulirati dolg; intabulirati se na hišo ♪
  23.      integrácija  -e ž (á) povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje: težiti k integraciji; nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov; integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih / odločiti se za integracijo podjetij; integracija samostojnih obratov s tovarno združitev, spojitev ∙ publ. integracija priseljencev v družbeno življenje vključevanje ♦ ekon. horizontalna integracija integracija podjetij na isti proizvodni stopnji; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; psih. integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ♪
  24.      integrálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu; cel, celoten: poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan; integralna narodna kultura / publ. za to še nimamo integralnega kriterija enotnega, skupnega / knjiž. integralna osebnost skladna, harmonična 2. v zvezi integralni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del: izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture; kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja ◊ ekon. integralna franšiza pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti; mat. integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; integralna enačba enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije integrálno prisl.: integralno vključevati, vraščati ♪
  25.      integralízem  -zma m (ȋ) knjiž. težnja po združevanju, povezovanju: zagovorniki kulturnega integralizma ♪

   2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA