Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (2.351-2.375)


  1.      drôbnolastníški  -a -o prid. (ó-ȋ) nanašajoč se na drobne lastnike ali drobno lastništvo: drobnolastniški sloji prebivalstva; drobnolastniška struktura kmetijstva / drobnolastniška miselnost ♪
  2.      dróga  -e ž (ọ́) 1. nav. mn., farm. surovina rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu: pripravljati droge; narkotične droge / nabiranje in sušenje drog 2. knjiž. mamilo: uživati droge; omamljenost od droge; prekupčevanje z drogami ♪
  3.      drsalíšče  -a s (í) urejen prostor z ledeno ploskvijo za drsanje: vsak dan se hodi drsat na drsališče / pokrito drsališče; umetno drsališče z umetno vzdrževanim ledom ♪
  4.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  5.      drúgoinstánčen  -čna -o prid. (ū-ȃ) nanašajoč se na drugo, višjo instanco: drugoinstančni državni organ ♦ jur. drugoinstančno sodišče sodišče druge stopnje ♪
  6.      drúgokategórnik  -a m (ū-ọ̑) žarg., šah. kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji: turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov ♪
  7.      drugostôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ȏ) nanašajoč se na drugo, višjo stopnjo: drugostopenjski državni organ ♦ jur. drugostopenjsko sodišče sodišče druge stopnje; šol. učenci drugostopenjskih šol šol druge stopnje ♪
  8.      drugošólec  -lca m (ọ̑) učenec drugega razreda, zlasti na gimnaziji: drugošolci so šli na ekskurzijo ♪
  9.      drugôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo 2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije; drugotni spolni znaki ◊ gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva ♪
  10.      drúgovŕsten  -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka // ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska ♪
  11.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  12.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  13.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  14.      drúžben  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na družbo: a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok č) lanske družbene publikacije // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor ◊ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo ♦ ekon. družbeno potrebno delo ♪
  15.      drúžbenoekonómski  -a -o prid. (ȗ-ọ̑) nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej: družbenoekonomski interesi delovnih ljudi; izboljšati družbenoekonomske razmere / družbenoekonomska baza materialna osnova družbenega življenja / družbenoekonomsko izobraževanje ♦ ekon. družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; družbenoekonomska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo; družbenoekonomska ureditev ♪
  16.      drúžbenogospodárski  -a -o prid. (ȗ-á) nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej: vzroke za to je treba iskati v družbenogospodarskih razmerah; razpravljali so o družbenogospodarskih vprašanjih ♦ ekon. družbenogospodarski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; družbenogospodarska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo; družbenogospodarska ureditev ♪
  17.      drúžbenopolítičen  -čna -o prid. (ȗ-í) nanašajoč se na politično življenje družbe: bil je aktiven družbenopolitični delavec; zakonitost družbenopolitičnega razvoja; družbenopolitična aktivnost žensk; družbenopolitično izobraževanje / družbenopolitični sistem politična ureditev družbe; družbenopolitične organizacije; družbenopolitična skupnost ♪
  18.      družboslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za družboslovje: birokratizem je v središču zanimanja številnih družboslovcev / ruski realisti so bili odlični družboslovci / buržoazni, marksistični družboslovci ♪
  19.      družína  -e ž (í) 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina) 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic ◊ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  20.      družínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na družino: a) družinski član / družinski izlet; danes imamo pri nas družinski praznik; družinski prijatelj; ta ura mi je drag družinski spomin; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah; družinska sreča, vzgoja; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu; družinsko stanovanje; star. družinska soba dnevna soba / med delavci je bilo mnogo družinskih očetov b) družinske tradicije c) lovci prirejajo družinski večer ◊ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod ♪
  21.      dŕva  dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva; kuriti z drvmi; suha drva; trda drva iz trdega lesa; skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu ● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim // les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva ♪
  22.      drvárjenje  -a s (á) glagolnik od drvariti: prišla je zima, čas drvarjenja / služiti si kruh z drvarjenjem ♦ jur. služnost drvarjenja pravica do sekanja drv na tujem zemljišču ♪
  23.      drvárnica  -e ž (á) shramba za kurjavo, navadno za drva: postavili so novo drvarnico; prinesti premog iz drvarnice ♪
  24.      dŕža  -e ž (ŕ) način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju: otrok ima zelo lepo držo; paziti na pravilno držo; spoznal ga je po značilni drži; narejena, neprisiljena, slaba drža; sproščena drža rok; telesna drža / plesna drža; pokončna, sedeča, stoječa drža // s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje: samozavestna, vzvišena drža; bližal se mu je v spoštljivi drži; postavil se je v togo, uradno držo; pren., publ. obsojanja vredna moralna drža ♪
  25.      držánje  -a s (ȃ) glagolnik od držati: a) polurno držanje vrvi ga je močno utrudilo / prepoznal sem ga po načinu držanja glave; sproščeno držanje rok / držanje govedi na prostem / držanje ritma / držanje danih obljub b) nejevoljo je bilo čutiti iz vsega njegovega držanja in vedenja / s svojim držanjem v preteklosti si je zelo škodil ♪

   2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA