Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ur (2.261-2.285)
- domáčnosten -tna -o prid. (á) 1. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu: domačnostno občutje, vzdušje; njegova soba je brez domačnostnega udobja / zaradi zgledovanja po tujih mestih je kraj izgubil svoj domačnostni izraz 2. domačijski: domačnostna umetnost / domačnostna smer v literaturi ♪
- domestikálen -lna -o prid. (ȃ) jur., zgod. nanašajoč se na finančno gospodarstvo deželnih stanov: črpati iz domestikalnega fonda ♪
- domík -a m (ȋ) jur. dodelitev izdražene stvari najboljšemu ponudniku: izdati odločbo o domiku ♪
- dominánta -e ž (ȃ) knjiž. 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta; naravna dominanta; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal ◊ bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; muz. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici ♪
- domíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) 1. ki hitro najde izvirne izpeljave, rešitve: domiseln režiser, vzgojitelj; otroci so pri igri zelo domiselni 2. izvirno izpeljan, rešen: domiselna kompozicija romana; ilustracije so domiselne domíselno prisl.: vlogo učenca je igral domiselno; domiselno urejene izložbe ♪
- domíselnost -i [sǝl] ž (ȋ) lastnost, značilnost domiselnega človeka: manjka mu domiselnosti; režiser je s svojo domiselnostjo podprl avtorja; domiselnost v iskanju novih prijemov v glasbi / domiselnost karikature / zanj sta bila značilna bujna domiselnost in ognjevit temperament ♪
- domísliti -im dov. (í ȋ) 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur domísliti se 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne // z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega
3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene ♪
- domišljíja -e ž (ȋ) 1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel; bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije 2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija; ekspr. gubi se v praznih domišljijah; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo ♪
- domnéva -e ž (ẹ̑) sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: to je samo domneva; domneve so se pokazale za napačne; to domnevo podpira njegova trditev; odločno zavrniti domnevo; ekspr. prazna domneva; znanstvena domneva / vsa znamenja dopuščajo domnevo, da bodo pogajanja uspela; njegova izvajanja slonijo na domnevi, da so prejšnje ugotovitve pravilne ♦ jur. pravna domneva ♪
- domóv stil. domú prisl. (ọ̄; ū) v domačo hišo, v svoje stanovanje: iti, nesti, odpraviti se domov; spraviti pšenico domov; pisati domov ženi; domov gredé; na poti domov / domov k bratu; elipt.: mudi se mi domov; ne najde domov; domov bi rada; ti ne znaš nikdar domov; otroci silijo domov ∙ pastir žene živino domov v domači hlev; domov ima kake četrt ure do doma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; ekspr. za hip je pogledal, skočil domov za malo časa se je ustavil doma; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje // v domači kraj, v domačo deželo: izseljenci se vračajo domov ♪
- dómovec -vca m (ọ̑) žarg., šol. učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu: domovci so si sami uredili športno igrišče ♪
- domóven -vna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva ♦ jur. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen ♪
- domovína -e ž (í) 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina; pren., ekspr. domovina kave; Anglija je domovina nogometa ∙ knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena 2. zastar. dom, hiša: kupil je novo domovino ♪
- domovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu ● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila ◊ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine ♪
- domovínstvo -a s (ȋ) 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva ♪
- domóvnica -e ž (ọ̑) jur., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico ♪
- donácija -e ž (á) v fevdalizmu podelitev zemljišča za vojaške, politične ali uradniške zasluge ♪
- donések -ska m (ẹ̑) 1. s čimer kdo k čemu prispeva, zlasti v znanosti, umetnosti: študija je tehten donesek k razumevanju pisateljevega dela; članek je zanimiv donesek za zgodovino slovenske kulture; Prešernov donesek v slovensko poezijo 2. zastar. denarna vsota ali kakšna stvar, ki se za kaj da, prispeva; prispevek: plačevati mesečni donesek; prostovoljni doneski ♪
- dopadljív -a -o prid. (ȋ í) star. 1. ki izraža zadovoljstvo, ponos: gledal je nanjo z dopadljivim pogledom 2. ki ugaja: povest je primer na vse strani dopadljive literature dopadljívo prisl.: dopadljivo je opazovala hčer ♪
- dopásen -sna -o prid. (ȃ) um. narejen, izdelan do pasu: dopasni kip; dopasna figura ♪
- dopís -a m (ȋ) 1. krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: napisati, prejeti, sestaviti dopis; dopise je treba takoj rešiti; dopis s sodišča ♦ adm. spremni dopis 2. poročilo, prispevek, navadno za časopis: uredništvo je prejelo precej dopisov; dopis našega stalnega sodelavca iz Moskve ♪
- dopísništvo -a s (ȋ) 1. dejavnost dopisnikov: razviti dopisništvo; list ima dobro organizirano dopisništvo / preživlja se z dopisništvom // dopisniški urad: dopisništvo Tanjuga v Pragi 2. redko dopisovanje, korespondenca: poslovno dopisništvo ♪
- dopisovánje -a s (ȃ) glagolnik od dopisovati: a) dopisovanje v časopise / trgovsko, uradno dopisovanje b) dopisovanje opomb c) omenil je tudi svoje dopisovanje s Cankarjem ♪
- dopoldánji -a -e [u̯d] prid. (á) dopoldanski: med dopoldanjimi urami je bilo v šoli zelo živo ♪
- doprinášati -am nedov. (ȃ) 1. publ. pomagati, prispevati: to so dosežki, ki doprinašajo k razvoju urbanizma / doprinašati napore za dograditev dežele; doprinašati žrtve žrtvovati se 2. zastar. delati, početi: kakšne hudobije doprinaša ♪
2.136 2.161 2.186 2.211 2.236 2.261 2.286 2.311 2.336 2.361