Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ur (126-150)


  1.      urgénca  -e ž (ẹ̑) adm. opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost: po več urgencah so le dobili naročeno blago; pismena, telefonska urgenca / urgenca za neporavnani račun / napisati, odposlati urgenco ● žarg., med. poslati bolnika na urgenco na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč ♪
  2.      urgénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. knjiž. nujen, neodložljiv: urgentna zadeva / urgentne potrebe; urgentno vprašanje / položaj je urgenten zahteva nujno, takojšnjo rešitev 2. med. nanašajoč se na nujno, takojšnjo medicinsko pomoč: pacient je urgenten primer / urgentni blok skupina ambulant, laboratorijev, bolniških oddelkov s specialisti za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč ♪
  3.      urgéntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. lastnost, značilnost urgentnega: urgentnost zadeve / urgentnost položaja ♪
  4.      urgírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. adm. opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost: ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati; pismeno, telefonsko urgirati / urgirati plačilo, pošiljko 2. knjiž. pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno: urgirati pri šefu, da so računi previsoki ♪
  5.      úrh  -a m (ȗ) zool. brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu, Bombina: opazovati urhe v mlaki / gorski, nižinski urh / oglašanje, petje urhov samcev te dvoživke ♪
  6.      úrh  in Úrh -a m (ȗ) evfem., v zvezi klicati urha bruhati: ker je preveč pil, je kmalu klical urha ♪
  7.      úrica  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od ura: ta urica bo hitro minila; prej kot v eni urici bom nazaj; hodili so kakšne četrt urice; boš že našel urico časa; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica ∙ ekspr. urice so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. zdaj imaš urice imaš primeren, ugoden čas; ekspr. naviti otroku urico kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. odbila mu je zadnja urica umrl je ♪
  8.      urín  -a m (ȋ) med. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: izločati urin; smrdeti, zaudarjati po urinu; kalen, svetlo rumen urin; preiskava, retencija urina ♪
  9.      úrin  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na uro: urina kazalca / urino tiktakanje tiktakanje ure ♪
  10.      uriníranje  -a s (ȋ) glagolnik od urinirati: umiti si roke po uriniranju / pri uriniranju čuti bolnik bolečine ♪
  11.      urinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. izpraznjevati sečni mehur: bolnik težko urinira / urinirati v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju // knjiž. opravljati malo potrebo, mokriti: urinirati kar pred vrati ♪
  12.      urínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na urin: urinske snovi / urinski zadah ♪
  13.      úriti  -im dov. (ū ȗ) z vajo, ponavljanjem usposabljati koga za določeno delo: uriti četo; uriti reševalce / uriti korakanje / uriti vojake v orožju; uriti se v francoščini / uriti psa / uriti čute; uriti si možgane, spomin ● star. uriti na klavir vaditi igranje na klavir úrjen -a -o: dobro urjeni vojaki ♪
  14.      úrjenje  -a s (ū) glagolnik od uriti: urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina ♪
  15.      úrlavb  -a m (ȗ) nižje pog. dopust, zlasti vojaški: vojak je dobil urlavb; iti na urlavb ♪
  16.      úrna  -e ž (ū) knjiž. vrč, lonec: najti urno, polno zlatnikov / daritvena urna // posoda za shranjevanje pepela mrličev; žara: urna s pepelom pokojnega / pokopavati v urne ♪
  17.      úrnebésen  -sna -o prid. (ȗ-ẹ̑) zastar. zelo glasen, bučen: urnebesni klici navdušenja / urnebesen trušč / urnebesna tišina zelo velika ♪
  18.      úrnik  -a m (ȗ) 1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu: sestaviti urnik; po urniku je v torek prvo uro biologija; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev // list s takim vrstnim redom: na vratih razreda visi urnik 2. navadno s prilastkom vnaprej časovno določen potek česa: štab je določil urnik ofenzive, umikanja; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik // časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa: urnik predstav / delovni urnik; urnik plovbe ● zastar. peščeni urnik peščena ura ♪
  19.      urnína  -e ž (ȋ) star. plačilo za delo ene ure: povišati učiteljem urnino ♪
  20.      úrnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost urnega: urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo hitro ♪
  21.      uróčen  -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne uróčno prisl.: uročno gledati ♪
  22.      uročênost  -i ž (é) po ljudskem verovanju stanje uročenega: uročenost človeka, živali / ekspr.: ideološka uročenost; uročenost žrtve ♪
  23.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪
  24.      uročljív  -a -o prid. (ȋ í) po ljudskem verovanju 1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva 2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom ♪
  25.      uročník  -a m (í) po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov ◊ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA