Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Um (837-861)


  1.      sumêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Sumerce ali Sumer: sumerski jezik; klinopisna sumerska pisava ♪
  2.      sumíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sumirati: sumiranje, subtrakcija in druge računske operacije / sumiranje delov v skladno celoto ♪
  3.      sumírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. mat. seštevati: sumirati cela števila 2. knjiž. povzemati: sumirati mnenja predavateljev // združevati: sumirati sile posameznikov; v človeku se sumirajo različni faktorji ♪
  4.      súmiti  -im nedov. (ū ȗ) 1. brez (potrjenega) dokaza misliti, da je kdo lahko v določeni zvezi s kakim slabim, nedovoljenim dejanjem: sumijo, a dokazati ne morejo; sumiti koga tihotapljenja; sumijo, da je on zažgal; sumil je soseda, da zapeljuje njegovo ženo 2. domnevati kaj slabega, nedovoljenega: sumijo, da je nesrečo povzročila nepazljivost / žarg., med. zdravniki sumijo na hudo bolezen sklepajo ● pog. sumiti v poštenost koga ne biti prepričan o njegovi poštenosti sumèč -éča -e: sumeč pogled ♪
  5.      sumljív  -a -o prid., sumljívejši (ȋ í) ki vzbuja sum: zaradi svojega vedenja ji je postal sumljiv; sumljiva oseba / sumljive okoliščine; njegovo ravnanje se mi zdi sumljivo / ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna / bolnikova oteklina, temperatura je sumljiva / ekspr. vino sumljive barve sumljívo prisl.: sumljivo se vesti / v povedni rabi sumljivo se jim je zdelo, da molči; sam.: če opazite kaj sumljivega, sporočite ♪
  6.      sumljívec  -vca m (ȋ) 1. kdor (rad) sumi: sumljivcu je bilo dovolj, da ju je videl skupaj 2. ekspr. sumljiv človek: neki sumljivci se potikajo okoli skladišča; zapreti sumljivca ♪
  7.      sumljívež  -a m (ȋ) ekspr. sumljiv človek: sumljiveža so zaprli ♪
  8.      sumljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost sumljivega človeka: sumljivost neznanih oseb / sumljivost ravnanja ♪
  9.      sumníčav  -a -o tudi sumničàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ki (rad) sumniči: bil je zelo sumničav; sumničave ženske // ki izraža, kaže, da kdo sumniči: sumničavi pogledi; sumničava domišljija sumníčavo tudi sumničávo prisl.: sumničavo gledati, vprašati ♪
  10.      sumníčavost  tudi sumničávost -i ž (í; á) lastnost, značilnost sumničavega človeka: poznal je njihovo sumničavost / vzbuditi sumničavost sumničenje ♪
  11.      sumníčenje  -a s (ȋ) glagolnik od sumničiti: vznemirjalo ga je sosedovo sumničenje; zavračati sumničenje; imeti razlog za sumničenje / ekspr. boleča sumničenja ♪
  12.      sumníčiti  -im nedov. (í ȋ) nekoliko sumiti, zlasti neutemeljeno: sumničil je sodelavce, češ da ga tožijo šefu; brez potrebe sumničiti ♪
  13.      súmnja  -e ž (ū) knjiž. sum: to jim je vzbujalo sumnjo, da je on zažgal; iskati potrdila za svojo sumnjo ♪
  14.      súmnjati  -am nedov. (ū) zastar. sumiti: sumnjati drug drugega ♪
  15.      sumnjív  -a -o prid. (ȋ í) 1. star. ki (rad) sumi: to so nezaupljivi in sumnjivi ljudje / sumnjiv pogled 2. zastar. sumljiv: sumnjive ljudi so aretirali / njegova prijaznost se ji je zdela sumnjiva ♪
  16.      svobodoúmen  -mna -o prid. (ú ū) knjiž. svobodomiseln: svobodoumni ljudje / svobodoumni nazori ♪
  17.      svobodoúmje  -a s (ȗ) knjiž. svobodomiselnost: preganjali so ga zaradi njegovega svobodoumja ♪
  18.      svobodoúmnik  -a m (ȗ) knjiž. svobodomislec: biti svobodoumnik ♪
  19.      svobodoúmnost  -i ž (ú) knjiž. svobodomiselnost: njegova svobodoumnost je bila znana ♪
  20.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
  21.      šúma  -e ž (ú) nar. gozd: hoditi po šumi / svetle bukove šume / posekati šumo ♪
  22.      šumástiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. glasno šumeti: suho listje mu je šumastilo pod nogami / sedel je za mizo in šumastil s časopisom / jež je šumastil po listju ♪
  23.      šumèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki šumi: šumeč potok, slap / šumeči gozdovi; šumeča svilena obleka / šumeči in piskajoči glasovi / ekspr. šumeča množica ∙ ekspr. rad ima šumeče svatbe glasne, hrupne ♦ agr. šumeča pijača pijača, ki ima veliko ogljikovega dioksida šuméče prisl.: voda je šumeče pršela na vse strani; prim. šumeti ♪
  24.      šúmen  -mna -o prid., šúmnejši (ú ū) 1. ki povzroča šum, šumenje: šumni valovi; šumna reka / šumen veter 2. ekspr. glasen, hrupen: šumna, razigrana družba / šumna veselica, zabava šúmno prisl.: šumno leteti ♪
  25.      šumênje  -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih ◊ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov ♪

   712 737 762 787 812 837 862 887 912 937  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA