Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Um (2.662-2.686)


  1.      izpovedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpovedovati: izpovedovanje čustev, ljubezni; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov; izpovedovanje vere ♪
  2.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  3.      izpráti  -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato izprán tudi sprán -a -o 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati ♪
  4.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  5.      izpred  in spred predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim: avtobus odpelje izpred gostilne; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel // publ. za izražanje položaja pred čim; pred: avto stoji izpred garaže 2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim: to je popevka izpred sedmih let; vračajo se razmere izpred vojne ♪
  6.      izprežáti  -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í) s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala ♪
  7.      izpŕhati  -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati ♪
  8.      izpričílo  -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti ♪
  9.      izpúst  -a m (ȗ) 1. izpustitev: aretiranec čaka na izpust; izpust iz zapora / izpust živine na pašo / izpust odplak, plinov 2. odprtina za izpuščanje česa: plinski avtomat ima lahko več izpustov; izpust za paro; zbiralnik z izpustom v reko ◊ agr. izpust ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine; grad. izpust objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera; jur. pogojni izpust; lingv. izpust neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ♪
  10.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪
  11.      izravnánost  tudi zravnánost -i ž (á) lastnost, značilnost izravnanega: socialna izravnanost / izravnanost tekmovalcev / za orkester je značilna izravnanost instrumentov ♪
  12.      izravnáti  -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti ravno: izravnati površino, tla 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando ● ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti ◊ mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino izravnán tudi zravnán -a -o: izravnan grob; tekmovalci so izravnani; izravnana plačilna bilanca; izravnana tla; nasprotja so izravnana; prim. zravnati ♪
  13.      izravnávati  -am tudi zravnávati -am nedov. (ȃ) 1. delati ravno: izravnavati površino, tla 2. povzročati, da kaj preneha obstajati: izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike; konflikti se izravnavajo 3. povzročati, da je kaj v ravnovesju: vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz ♦ ekon. izravnavati plačilno bilanco 4. knjiž. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu; izravnavati plače; prim. zravnavati ♪
  14.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  15.      izrazílo  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. izrazno sredstvo: najti ustrezno izrazilo za svoja čustva; slovenščina se je izoblikovala tudi kot pesniško izrazilo / filmska, tehnična, umetnostna izrazila // način, oblika izražanja: ples je njegovo izrazilo; slikar neutrudno išče novih izrazil 2. redko glasilo: najmlajši rod bi rad prišel do svojega izrazila ♪
  16.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  17.      izrazítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izraziti: izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti ♪
  18.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  19.      izráznik  -a m (ȃ) knjiž., redko izpovedovalec: izraznik gibanja za novo umetnost ♪
  20.      izrážanje  -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje ◊ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij ♪
  21.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  22.      izraževálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. izpovedovalec: umetnik je izraževalec najgloblje resnice o življenju / izraževalci razredne ideologije ♪
  23.      izréčen  -čna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja 2. jur. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev izréčno prisl.: izrečno omenjati, povedati kaj / predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le ♪
  24.      izrezljáti  -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal izrezlján tudi zrezlján -a -o: umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice ♪
  25.      izročíti  -ím dov., izróčil (ȋ í) 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: izročiti komu denar, knjigo; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr. izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja // dati komu kaj, zlasti na slovesen način: izročiti diplome, odlikovanja ♦ polit. izročiti protestno noto; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta 3. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom: izročiti predmete v hrambo; izročiti otroka v rejo, varstvo; izročiti v promet, uporabo; izročiti teze v razpravo dati / publ.: poslopje so izročili svojemu namenu; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr. izročil ga je sodišču vložil je tožbo proti njemu 4. zastar. sporočiti: po otroku mu je izročil, naj ga obišče ● vznes. izročil je svojo dušo Bogu v krščanskem okolju umrl je; knjiž. izročiti kaj pozabi, v pozabo napraviti, povzročiti, da se pozabi; vznes. njegovo truplo so izročili zemlji pokopali izročíti se knjiž. prepustiti se, predati se: izročiti se usodi / ves se je izročil svojemu poklicu posvetil ♦ rel. izročiti se Materi božji prositi za varstvo, pomoč izročívši zastar.: izročivši pismo, je odšel izročèn -êna -o: skrb za otroka je bila izročena sestri; ustno izročena pravljica; blago je bilo izročeno v varstvo ∙ ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen ♪

   2.537 2.562 2.587 2.612 2.637 2.662 2.687 2.712 2.737 2.762  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA