Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Um (101-125)
- umívanje -a s (í) glagolnik od umivati: umivanje otroka; posoda za umivanje; umivanje in kopanje / suho umivanje pri katerem se ne uporablja tekočina ♦ rel. obredno umivanje del obreda na veliki četrtek, v spomin na Kristusovo umivanje nog učencem ♪
- umívati -am nedov., tudi umivála (í) 1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umivati bolnika; umivati otroku glavo, roke; umivati se z milom; navadno se umiva z mrzlo vodo; pogosto, temeljito se umivati; lase si umiva enkrat na teden; noče si umivati zob / ekspr.: droben dež mu umiva obraz mu pada po obrazu; roža se umiva v rosi jo pokriva rosa; umivati se s solzami jokati; žalovati ∙ roka roko umiva človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umivati si roke (kot Pilat) ne sprejemati odgovornosti za negativno
dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno 2. pomivati: umivati okna in vrata / umivati sadje prati ♪
- umljív -a -o prid., umljívejši (ȋ í) knjiž. razumljiv, jasen: umljiva razlaga; vse besede so mi umljive; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar // razumljiv, logičen: taka reakcija je umljiva umljívo prisl.: zelo umljivo razlagati / v povedni rabi: umljivo je, da nekaterih ni; zdaj mi je vse umljivo / elipt. uspeha so bili veseli, umljivo ♪
- umljívost -i ž (í) knjiž. razumljivost, jasnost: težka umljivost besedila ♪
- úmnež -a m (ȗ) knjiž. pameten človek: tako bi ravnali umneži ♪
- úmnost -i ž (ú) lastnost, značilnost umnega: bistvena značilnost človeka je njegova umnost / presenetiti koga s svojo umnostjo; voditi delo z veliko umnostjo ♪
- umobólen -lna -o prid. (ọ̑) knjiž. duševno bolan: biti umobolen; umobolna ženska; sam.: zdravljenje umobolnih ♪
- umobólnica -e ž (ọ̑) knjiž. bolnica za duševne bolezni: zdraviti se v umobolnici ♪
- umobólnost -i ž (ọ̄) knjiž. stanje umobolnega: njegova umobolnost je očitna ♪
- umólkniti -em [u̯k] dov., tudi umolkníte; tudi umolkníla (ọ́ ọ̑) prenehati govoriti: otroci so umolknili; dal ji je znamenje, naj umolkne; za trenutek umolkniti // ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so umolknile; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili // ekspr. prenehati objavljati literarna dela: pesnik je umolknil ● evfem. za vedno je umolknil umrl je ♪
- umòr -ôra m (ȍ ó) glagolnik od umoriti 1: umor se je zgodil v gozdu; storiti, zagrešiti umor; obsoditi zaradi umora; zahrbten umor; poročilo o umoru / ritualni umor v nekaterih religijah za pridobitev skrivnostnih božanskih moči ♦ jur. (naklepni) umor naklepna povzročitev smrti človeka; justični ali sodni umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena; politični umor; roparski umor iz koristoljubja ♪
- umoríti -ím dov., umóril (ȋ í) 1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila precej ljudi 2. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: vse veselje, voljo ji je umoril ∙ ekspr. žalostna novica bi jo umorila zelo prizadela umorjèn -êna -o: ponoči je bil nekdo umorjen ♪
- umorjênec -nca m (é) kdor je umorjen: pokopati umorjenca ♪
- umorjênka -e ž (é) ženska oblika od umorjenec: najti umorjenko ♪
- umotvòr -ôra m (ȍ ó) knjiž. tvorba uma: jezik je morda najpomembnejši umotvor / tehnični umotvori // umetniško delo: ustvariti čudovit umotvor; glasbeni, leposlovni umotvor ♪
- umotvórček tudi umotvôrček -čka m (ọ̑; ō) ekspr. manjšalnica od umotvor: njegove uganke v verzih so pravi umotvorčki ♪
- umoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor premišljuje, razmišlja, zlasti teoretično: hladen, trezen umovalec ♪
- umoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na umovanje: umovalna sposobnost / umovalna metoda spekulativna ♪
- umovánje -a s (ȃ) glagolnik od umovati: s takim umovanjem ni mogoče uspeti; umovanje o življenju in smrti / prazno, zanimivo umovanje ♪
- umováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. premišljevati, razmišljati, zlasti teoretično: umoval je takole: čuti so varljivi, torej ne morejo biti zanesljivi glede resničnosti; umovati o smrti / začeli so umovati, kako naj stvar uresničijo premišljevati, razpravljati umujóč -a -e: umujoč človek ♪
- umŕčkati -am dov. (ȓ) otr. umreti: otrok je spraševal, zakaj je dedek umrčkal ♪
- umréti umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške,
naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
- umrjóč tudi umrjòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) zastar. umrljiv: umrjoči ljudje; umrjoča duša ♪
- umŕli -ega m (ŕ) kdor je umrl: umrli ni naredil oporoke; žalovati za umrlim; matična knjiga umrlih ♪
- umrlína -e ž (ȋ) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine: plačati umrlino ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226