Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (70-94)


  1.      utirálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. kdor z odstranjevanjem česa ovirajočega dela kaj: utiralec gazi, poti / pred skupino so gazili sneg utiralci 2. publ. kdor omogoča nastop, uveljavitev česa: utiralci novih umetnostnih poti ♪
  2.      utíranje  -a s (ȋ) glagolnik od utirati: menjavali so se pri utiranju poti; utiranje smučine / utiranje poti reformam ♪
  3.      utírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj: utirati gaz; s sekiro si je utiral pot skozi goščavo / reka si je sama utirala strugo 2. v zvezi utirati pot omogočati komu, da lahko kam gre, pride: utirali so mu pot skozi množico; brezobzirno si je utiral pot med ljudmi / vojakom utirajo pot minerji; avtomobil si utira pot med pešci // publ. omogočati nastop, uveljavitev: utirati pot napredku, moderni umetnosti; to spoznanje si s težavo utira pot ♪
  4.      utíriti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke 2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje 3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje // narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor ● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile utírjen -a -o: utirjena vesoljska ladja; utirjena pot ♪
  5.      utírjenje  -a s (ȋ) glagolnik od utiriti: utirjenje vagonov / utirjenje satelita v orbito ♪
  6.      utírjenost  -i ž (ȋ) stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja ♪
  7.      utirjeválen  -lna -o prid. (ȃ) teh., v zvezi utirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici ♪
  8.      utíšanje  -a s (ȋ) glagolnik od utišati: utišanje glasov / utišanje bolečine ♪
  9.      utíšanost  -i ž (ȋ) stanje utišanega: utišanost glasov / ekspr. utišanost čustev ♪
  10.      utíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti // narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal ● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti utíšati se postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša utíšan -a -o: utišan korak; utišana glasba, utišana želja ♪
  11.      utiševáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da postane kaj tiho, tišje: podstavek utišuje ropot stroja ♪
  12.      utíšiti  -im dov. (ȋ ȋ) star. utišati: mah je utišil vsako stopinjo / mati je utišila otroka pomirila / vihar se je utišil ♪
  13.      utočíti se  utóčim se dov. (ȋ ọ́) zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju: pri pretakanju se nekaj vina utoči utočíti star. natočiti: utočili so jim novega vina ♪
  14.      utogotíti  -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati ♪
  15.      utòk  -óka m (ȍ ọ́) zastar. 1. odtok: utok vode 2. ugovor, pritožba: utok proti odločbi sodišča ♪
  16.      utolažíti  in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomiril utolážen -a -o: utolažen otrok; utolaženo srce ♪
  17.      utolažljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da utolažiti, potolažiti: težko utolažljiv otrok ♪
  18.      utóliti  utólim dov. (ȋ ọ́) zastar. potolažiti: utoliti otroka / utoliti si lakoto / z dobro novico ga je utolil pomiril ♪
  19.      utonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utoniti: utonitev v reki ♪
  20.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  21.      utòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. teh. kovalno orodje z izdolbeno obliko predmeta, ki se želi skovati: utopi in štance / kovanje v utopih 2. star. utopitev: hitra pomoč jo je rešila utopa ♪
  22.      utópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na utop: utopno jeklo / utopno kovanje kovanje v utopih ♦ les. utopna ključavnica ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat utópno prisl.: utopno kovan strojni del ♪
  23.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  24.      utópičnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost utopičnega: utopičnost idej, zamisli / programska utopičnost romantikov ♪
  25.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪

   1 20 45 70 95 120 145 170 195 220  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA