Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (6.051-6.075)


  1.      zvônec  -nca m (ó) 1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni; pritisniti na zvonec pri vratih; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec; električni zvonec; hišni, telefonski zvonec; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure 2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu; pozvoniti z zvoncem; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene ● ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem ◊ zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula ♪
  2.      zvoníti  -ím nedov. (ȋ í) 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena ● ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena ◊ lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka ♪
  3.      zvonjênje  -a s (é) glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred; prebudilo ga je zvonjenje budilke; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov ∙ zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ♪
  4.      zvŕhoma  prisl. (ȓ) star. zvrhano: zvrhoma nasuti; zvrhoma polna košara / zvrhoma naliti kozarce ♪
  5.      zvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke // pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo 2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino ● ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden zvrtéti se 1. prenehati se vrteti: boben, kolo se zvrti 2. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: svet se mu je zvrtel pred očmi; brezoseb.: zaradi višine se ji je zvrtelo; zvrtelo se mu je in se je zgrudil / brezoseb. zvrtelo se mu je v glavi ♪
  6.      žábica  -e ž (á) 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine ● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči ◊ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole ♪
  7.      žáganje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od žagati: žaganje ga je utrudilo; žaganje debla, veje; odpadki pri žaganju / žaganje drv, hlodov / koza za žaganje / žaganje škržatov / žaganje spečega / sodelovati pri žaganju predsednika 2. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: pomesti žaganje; z žaganjem posuta tla; kup žaganja / peč na žaganje 3. slabš. suha, pusta, brezokusna jed: tega žaganja ne bo nihče jedel // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: ne mara brati tega žaganja; te pesmi so solzavo žaganje ♪
  8.      žágati  -am nedov. (ȃ) 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado ● žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev ◊ etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov žágan -a -o: žagana veja ♦ les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine ♪
  9.      žagovína  in žágovina -e ž (í; ȃ) 1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino ♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa 2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina ♪
  10.      žájbljevec  -vca m (á) 1. žajbljev med: jesti žajbljevec 2. knjiž., redko žajbelj: utrgati list žajbljevca ♪
  11.      žákelj  -klja m (á) pog. vreča: zavezati žakelj; stresti žito iz žaklja; nesti kaj v žaklju; raztrgan žakelj / oprtati si težek žakelj / kupiti žakelj moke; dati konju žakelj sena ● pog., evfem. držati žakelj biti soudeležen pri kraji, ropu; zastar. dati hišo v žakelj ometati jo; pog. dati koga v žakelj premagati koga, biti boljši od koga; pog. ženska, oblečena v žakelj v vrečasto krojeno obleko; pog. jemati iz skupnega žaklja iz skupne blagajne, skupnega sklada; pog. ko je bil žakelj prazen, sta šla narazen ko ni bilo več zaloge, imetja; ekspr. kupiti, vzeti mačka v žaklju kupiti, dobiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl; pog. prazen žakelj ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ♪
  12.      žàl  [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem ♪
  13.      žálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža, kaže žalovanje zaradi smrti koga: žalna glasba, koračnica; žalna seja, slovesnost / žalni rob časopisa, pisma črn rob kot znamenje žalovanja; knjiž. žalni sprevod pogrebni sprevod; žalni trak trak, ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja; žalna knjiga knjiga, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav; žalna mapa mapa, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti koga; žalna obleka črna obleka, ki jo nosijo najbližji sorodniki umrlega; žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja ♦ filat. žalna znamka znamka v temnih barvah z žalnim robom, izdana ob smrti uglednega državnika; obrt. žalni aranžma skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti // ki izraža, kaže žalovanje zaradi česa sploh: žalni psalmi 2. zastar. sočuten: biti žalnega srca / žalen pogled ♪
  14.      žalíti  in žáliti -im nedov. (ȋ á ā) 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa ◊ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi žalíti se in žáliti se zastar. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno ♪
  15.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  16.      žálosten  -tna -o prid., žálostnejši (á) 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka ◊ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju žálostno 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne ♪
  17.      žaloválka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki izraža, kaže žalost za umrlim: tolažiti žalovalko; jok žalovalk // v nekaterih deželah najeta ženska, ki izraža žalost ob umrlem, navadno z obredno pesmijo: pogrebne žalovalke; poklicne žalovalke ◊ zool. majhna riba z veliko hrbtno in še večjo podrepno plavutjo, Gymnocorymbus ternetzi ♪
  18.      žalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom // knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden 2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem ● ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust žalováje: žalovaje koprneti po izgubljenem žalujóč -a -e: žalujoč za prijateljem, je napisal pesem; žalujoč glas; žalujoči sorodniki / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih ♪
  19.      žáltav  -a -o [u̯t] prid. (á) 1. ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žaltava slanina; žaltavo maslo, olje / žaltavi orehi // značilen za maščobo, razkrajajočo se ob predolgem stiku z zrakom: žaltav duh, okus 2. ekspr. neprijeten, slab: naš položaj je žaltav / žaltavi časi hudi, težki / drug drugega se bojijo, žaltava reč žáltavo prisl.: žaltavo se počutiti / v povedni rabi: žaltavo je čakati na mrazu; brez vode bi bilo žaltavo; elipt. kako je pri vas? Žaltavo žáltavi -a -o sam.: če tega ne naredite, bo žaltava boste imeli težave; žaltava mu prede slabo se mu godi; okus po žaltavem ♪
  20.      žár  -a in -ú m (ȃ) 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba ♪
  21.      žé  in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima // izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo // izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil // poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti // izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel // izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal // izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal // izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj // v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje // v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci // izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli / bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj // z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna // ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče // izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič ● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan) ♪
  22.      žebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. opremljati z žeblji, ki varujejo ali so za okras: žebljati cokle, čevlje; žebljati pas s srebrnimi žebljički 2. les. povezovati lesene dele česa z žeblji: žebljati lesno konstrukcijo; žebljati zaboje ◊ med. žebljati kost utrjevati zlomljeno kost z žebljem podobnimi kovinskimi predmeti žeblján -a -o: žebljani čevlji ♦ avt. žebljana guma zimska guma z žebljički ♪
  23.      žebljíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od žebelj: zabijati žebljičke v podplat; žebljički za obešanje slik; kovinski, lesen žebljiček; glavica, konica žebljička / risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; tapetniški žebljiček s širšo glavo za pritrjevanje tapetniškega blaga, jute na okvir ♪
  24.      žégen  -gna m (ẹ́) 1. pog. blagoslov: dati, dobiti žegen / nesti k žegnu nesti k blagoslovu velikonočnih jedil / dekle je pravi žegen za našo hišo / dobiti žegen za uvoz surovin soglasje ∙ pog. poročila sta se brez žegna civilno 2. v krščanskem okolju blagoslovljena velikonočna jedila: jesti žegen / velikonočni žegen 3. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: nesti žegen v cerkev 4. nar. koroško žegnanje, proščenje: žegni v fari so se začeli prvo nedeljo v juliju 5. nar. zahodno pokopališče: vaški žegen s kamnitim obzidjem 6. pog., ekspr., v zvezi blažev žegen kar je neučinkovito: cepljenje je bilo blažev žegen 7. v zvezi kolomonov žegen, po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen ♪
  25.      žéja  -e ž (ẹ́) 1. občutek potrebe po pijači: žeja je postajala vedno večja; občutiti žejo; potešiti, potolažiti, pregnati, ekspr. pogasiti si žejo s čajem; huda, ekspr. peklenska žeja / ekspr.: začela se jim je oglašati žeja postajali so žejni; žeja ga muči zelo je žejen; umira od žeje / piti vodo za žejo za potešitev žeje 2. pomanjkanje pijače, tekočine: vojaki so umirali od lakote in žeje; usta so suha od žeje 3. ekspr., s prilastkom močna želja po čem: imeti žejo po resnici, znanju; potešiti si žejo po zemlji / žeja po maščevanju ♪

   5.851 5.876 5.901 5.926 5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA