Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (5.595-5.619)


  1.      zadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut // ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo // leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil ♦ šport. žoge zadevajo koš 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj // delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja // v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali ● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale zadeváje: tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje zadevajóč -a -e: plesali so, zadevajoč ob stole in mize; gospodarstvo zadevajoča vprašanja ♪
  2.      zadeževáti  -újem [dǝž] dov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. brezoseb. začeti deževati: ob pravem času je zadeževalo; v presledkih je zadeževalo 2. ekspr. v veliki količini pasti, razsuti se: nit se je pretrgala in biseri so zadeževali po tleh / udarci so kar zadeževali po njem; pren. z vseh strani so zadeževala povabila ♪
  3.      zadíhati  -am dov. (í ȋ) 1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal 2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo ∙ ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden 3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela // začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati 4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter zadíhati se priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora: hiteč po stopnicah, se je zadihal; zadihati se pri teku / zadihati se od strahu zadíhan -a -o: zadihan tekač; ves zadihan je prišel na vrh ∙ redko šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal ♪
  4.      zádnji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ◊ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi ♪
  5.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  6.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  7.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  8.      zadoščênost  -i ž (é) knjiž. zadovoljenost: čutiti zadoščenost; duševna, telesna zadoščenost ♪
  9.      zadovóljen  -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
  10.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  11.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  12.      zadovoljívost  -i ž (í) 1. lastnost zadovoljivega: lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta 2. zastar. zadovoljstvo: po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost ♪
  13.      zadovóljstvo  -a s (ọ̑) 1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo // nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva 2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet ♪
  14.      zadovóljščina  -e ž (ọ̑) zastar. 1. zadovoljstvo: čutiti zadovoljščino po opravljenem delu 2. zadoščenje: zahtevati zadovoljščino ♪
  15.      zadrčáti  -ím dov. (á í) hitro se premakniti: avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti ● redko na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo spodrsnilo; star. zadrčal se je po strmini se zadrsal ♪
  16.      zadréga  -e ž (ẹ̑) 1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege; spraviti koga v zadrego; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja 2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi ● nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi ♪
  17.      zadrémati  -ljem, in zadrémati tudi zadremáti -am dov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) priti v stanje med budnostjo in spanjem: kar stoje je zadremal; zadremati od utrujenosti / za pol ure lahko zadremlješ zaspiš / s smiselnim osebkom v dajalniku od enakomernega tresenja se mu je zadremalo ♪
  18.      zadrhtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla 2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši ● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla ♪
  19.      zadŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) premakniti po čem z dotikanjem: zadrsnil je vrtna vrata po previsoko nasutem pesku ♪
  20.      zadržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež 5. narediti, da se kaj ne širi a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo ♦ jur. zadržati postopek 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel zadržáti se 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti zadržán -a -o 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega ♪
  21.      zadrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago 5. delati, da se kaj ne širi a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati zadrževáti se 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati ● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče ♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando zadrževán -a -o: zadrževan jok ♪
  22.      zadúhati  -am dov. (ú ȗ) z vohom zaznati: zaduhati vijolice; pren., ekspr. zaduhali so pravi trenutek za dobro kupčijo ● zastar. zaduhalo je po slaščici zadišalo je ♪
  23.      zadúšen 1 -šna -o prid. (ú ū) ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje zadúšno prisl.: zadušno vroč / v povedni rabi v rovu je postajalo zadušno ♪
  24.      zadušljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj // ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk zadušljívo prisl.: ozračje je zadušljivo onesnaženo / v povedni rabi v sobi je zadušljivo ♪
  25.      zafofotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) večkrat slišno zamahniti s perutmi, zlasti velikimi: sokol je zafofotal in odletel / zastava je zafofotala v vetru zaplapolala, zavihrala ♪

   5.470 5.495 5.520 5.545 5.570 5.595 5.620 5.645 5.670 5.695  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA