Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (5.495-5.519)


  1.      vrelíšče  -a s (í) fiz. temperatura, pri kateri ob navadnem tlaku tekočina vre ali se para utekočinja: segreti vodo do vrelišča; vrelišče [100° C] in ledišče ● publ. položaj v deželi se je zaostril do vrelišča do stopnje, ko se začenjajo nemiri, spopadi ♪
  2.      vréti  vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila ◊ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč ♪
  3.      vrética  -e ž (ẹ́) zool. podlasici podobna žival z belo ali rumeno dlako, Mustela putorius furo: vretica in dihur ♪
  4.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  5.      vŕhnji  -a -e prid. (ȓ) 1. ki je, leži najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica 2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve // ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila // v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba ● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša ◊ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti ♪
  6.      vrívati  -am nedov. (í) 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja vrívati se 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva ♪
  7.      vrníti  in vŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne ● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo vrníti se in vŕniti se 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati // spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi // priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest ● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje ♪
  8.      vròč  tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
  9.      vročíca  -e ž (í) 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz ∙ redko vročica ga kuha vročina // poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen ♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice // velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice ♪
  10.      vročína  -e ž (ȋ) 1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote: vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča; ekspr. vročina pritiska, žge; težko prenašati vročino; huda, neznosna, ekspr. neusmiljena, pasja, peklenska vročina; opoldanska, poletna vročina; suha, vlažna vročina / ekspr. v avtobusu bo vročina vroče / ekspr. trepetajoča vročina od vročine trepetajoč zrak / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: bal se je hoditi po vročini; iti v vročini na morje // nav. ekspr. velika toplota: od nje se je širila vročina; peč kar puhti od vročine; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo vroč zrak 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile: vročina jo je obšla, ekspr. oblila, ko jih je zagledala; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina; ekspr. vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine 3. (telesna) temperatura nad 37° C: bolniku vročina pada, raste, ekspr. poskoči; otrok je dobil vročino; ima vročino in slabo se počuti; ekspr. zbijati vročino z zdravili; biti brez vročine; visoka vročina; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino temperaturo ∙ ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino ♪
  11.      vršánje  -a s (ȃ) glagolnik od vršati: slišati vršanje ptičjih peruti / vihar se bliža s silovitim vršanjem / vršanje granat nad glavami ♪
  12.      vrščáti  -ím nedov. (á í) redko vršati: ptice so vrščale s perutmi / množica je začela vrščati ♪
  13.      vŕt  -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
  14.      vrtávka  -e ž (ā) 1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka 2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka 3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru 4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko ● knjiž., redko ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž., redko rečna vrtavka vrtinec ◊ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo; strojn. vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru ♪
  15.      vŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica ◊ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia ♪
  16.      vrtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
  17.      vrtoglàv  in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) 1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava // ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino 2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer 3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina 4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter ● zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne vrtoglávo prisl.: vrtoglavo hoditi; cene vrtoglavo rastejo; vrtoglavo visoki stroški; sam.: pot ni za vrtoglave ♪
  18.      vrtoglávica  -e ž (ȃ) občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglavica je minila; čutiti, imeti vrtoglavico; pogled v globino povzroča vrtoglavico; huda vrtoglavica // ekspr. stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno: vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica; vrtoglavica zaradi uspehov / razvojna vrtoglavica ♪
  19.      vŕven  -vna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrv: vrvna dolžina / vrvna lestev / pregledati vrv in vrvne sponke / vrvni kolut ♪
  20.      vŕvež  -a m (ȓ) živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri: vrvež se je umiril; jutranji ulični vrvež; vrvež mravelj v mravljišču; vrvež turistov, vozil / izginiti v vrvežu // ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družabni, politični vrvež ♪
  21.      vsák  -a -o zaim. (ȃ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran ● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  22.      vsakokráten  -tna -o prid. (ā) ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku: ugotavljati vsakokraten položaj; delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi okoliščinami / vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije ♪
  23.      vsè  prisl. (ȅ) 1. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: postajajo vse bolj nestrpni; spuščali so se vse globlje; pitne vode je vse manj; zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje 2. navadno s primernikom ali elativom izraža visoko stopnjo: vse predober je za vas; vse premalo vemo o tem; vse preveč ga skrbi; vse hujše stvari so že doživeli dosti / tam je vse drugačen red popolnoma; v sobi je bilo vse prazno 3. z oslabljenim pomenom poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja: čakali so ga vse do jutra; ravnina sega vse do obzorja; ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali / napil se je vse do nezavesti; napredoval je vse do predsednika // ekspr. poudarja pomen besede sploh: na trgu je vse črno ljudi; ima vse polno znancev 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z zaimkom ali prislovom za izražanje množine: kaj vse je že opravil danes; pripoveduje, kam vse bi rad šel; s kom vse se je že pogovarjal; kje vse jih ne sreča marsikje jih sreča ● ekspr. v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva po nekaj popolnoma drugega; ljudje so stali vse tam okrog povsod ♪
  24.      vsednéven  -vna -o prid. (ẹ̑) redko celodneven: vsednevna hoja; biti utrujen od vsednevnega dela ♪
  25.      vsèêno  prisl. (ȅ-é) 1. v povedni rabi izraža, da kaj koga ne vznemirja, ne prizadeva: naj spletkari, nam je vseeno; vseeno jim je, če se narod razdeli na dva tabora; meni je vseeno, kako živi; čisto, popolnoma vseeno ji je, kaj bodo rekli drugi / naj ga povabim? Meni je vseeno // izraža, da se ne daje prednost kateri od možnosti: vseeno mi je, kaj boste posadili: sadno drevje ali ribez; vseeno je, če plačajo v stotakih ali petdesetakih / elipt., pog. dajte mi kaj jesti, vseeno, kruh ali kaj drugega // izraža, da je kaj nepomembno: za njegov razvoj ni vseeno, kaj bere; prej bi morali to vedeti, zdaj je vseeno / ekspr. zmečkali si boste obleko. Saj je vseeno 2. izraža nasprotje s prej povedanim: bil je dober delavec, a je moral vseeno oditi; iz vljudnosti se je branil, nazadnje pa je vseeno sprejel ponudbo; čeprav niso bili utrujeni, so vseeno prenehali delati / tega ne boste več rabili, če pa vseeno, me pokličite; ni treba priti, zdaj je vse v redu. Vseeno hvala kljub temu, vendarle / v vezniški rabi uspel je, vseeno ni zadovoljen 3. z oslabljenim pomenom izraža pridržek: da ne boste rekli, da sem skop, vam bom vseeno dal tisočak; menil je, da bi bilo vseeno dobro pogledati, kaj delajo živali 4. v medmetni rabi izraža neupoštevanje, zavrnitev prej povedanega: zelo si je prizadeval. Vseeno, ni naredil, pa konec; dosti dela sem imel in nisem utegnil k vam. Vseeno, morali bi si vzeti čas ♪

   5.370 5.395 5.420 5.445 5.470 5.495 5.520 5.545 5.570 5.595  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA