Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (545-569)


  1.      občútenje  -a s (ū) glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja ♪
  2.      občútenost  -i ž (ū) značilnost občutenega: njegova dela preveva odkritost in občutenost ♪
  3.      občutévanje  -a s (ẹ́) knjiž., redko čutenje: občutevanje bolečin ♪
  4.      občutévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž., redko čutiti: ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo ♪
  5.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪
  6.      občútje  -a s (ȗ) 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina ♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja ♪
  7.      občutljáj  tudi občútljaj -a m (ȃ; ȗ) zastar. čustvo, občutek: razodeti svoje občutljaje ♪
  8.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  9.      občutljívec  -vca m (ȋ) ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni ♪
  10.      občutljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta ◊ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma ♪
  11.      občútnica  -e ž (ȗ) knjiž. čutnica: vidne občutnice ♪
  12.      občútnost  -i ž (ū) zastar. občutljivost: občutnost organizma / pretirana narodna občutnost ♪
  13.      obplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi obplovíte (ú ó, ú) 1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt 2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino 3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo ♪
  14.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  15.      obútal  -i [au̯] ž (ú) zastar. obuvalo: na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal ♪
  16.      obútalo  -a s (ú) zastar. obuvalo: okrog je hodil brez obutala // obutev: skrbeti za obleko in obutalo ♪
  17.      obútel  -i [eu̯] ž (ú) zastar. obutev: prodajati obleko in obutel // obuvalo: obutel mu ni držala vode ♪
  18.      obútev  -tve ž (ȗ) izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gume ◊ obrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev ♪
  19.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje ♪
  20.      obútven  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na obutev: obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija ♪
  21.      odlopútniti  -em dov. (ú ȗ) glasno odpreti, zlasti vrata: odloputnil je vrata in planil ven ♪
  22.      odplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi odplovíte (ú ó, ú) s plutjem oddaljiti se: ladja odplove iz pristanišča; odpluti na odprto morje, proti otoku / ekspr. orel je odplul v višine odletel; pren., ekspr. njegove misli so odplule daleč ♪
  23.      odplútje  -a s (ȗ) glagolnik od odpluti: odplutje ladje ♪
  24.      odprhútati  -am dov., tudi odprhutála (ū) prhutajoč odleteti: goloba sta odprhutala; sova odprhuta v temo ♪
  25.      odsúti  -sújem dov., odsúl in odsùl (ú ȗ) s sipanjem odstraniti: dosuti in odsuti ♪

   420 445 470 495 520 545 570 595 620 645  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA