Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (5.295-5.319)


  1.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  2.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  3.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  4.      usvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usvojiti: usvojitev stare kulture / usvojitev tujega jezika ● publ. uprli so se usvojitvi osnutka zakona sprejetju ♪
  5.      ušibíti se  -ím se dov., ušíbil se (ȋ í) upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: brv se je pod našo težo ušibila; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel zašibile ušibíti knjiž. povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo: občutek krivde mu je ušibil kolena ♪
  6.      ušotoríti se  -ím se tudi ušotóriti se -im se dov., ušotóril se (ȋ í; ọ̄ ọ̑) 1. utaboriti se: ušotorili so se ob potoku 2. ekspr. nastaniti se: ušotoril se je v obcestni gostilni ♪
  7.      uveljáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti uveljáviti se 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena / ta literarna smer se ni uveljavila uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno ♪
  8.      uvódnikar  -ja m (ọ̑) star. uvodničar: uvodnikar časopisa Jutro ♪
  9.      uvozíti  uvózim dov. (ȋ ọ́) 1. kupiti blago v drugi državi: uvoziti avtomobil, knjigo, nafto; država bo pšenico morala uvoziti / publ. uvoziti tehnologijo, znanje / ekspr. nogometaše so uvozili; pren. uvoziti tujo ideologijo ♦ ekon. uvoziti kapital narediti, da se v kaki državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja naloži kapital iz drugih držav 2. žel. pripeljati (na postajo): vlak bo uvozil po drugem tiru 3. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo delovanja: dobro, pravilno uvoziti avtomobil / uvoziti motor, stroj uteči 4. z vožnjo, vajo narediti, da postane kdo sposoben, vajen vožnje: konja ne uvoziš v enem dnevu // z vožnjo narediti, da postane kaj uporabno: uvoziti pot uvóžen -a -o: dobro, pravilno uvožen avtomobil; uvoženo blago ♪
  10.      uzakóniti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo // z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado 2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v kolektivu / uzakoniti pisavo ♦ jur. uzakoniti zakonski predlog uzakónjen -a -o: uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja ♦ jur. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni ♪
  11.      uzakónjati  -am nedov. (ọ́) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov // z zakonom priznavati ali dovoljevati: nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ. objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo določa, je vzrok ♦ jur. uzakonjati zakonske predloge ♪
  12.      uzakonjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjevati nove obveznosti, pravice; s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča // z zakonom priznavati ali dovoljevati: tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke ♦ jur. uzakonjevati zakonski predlog ♪
  13.      uzavéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti: uzavestiti kako idejo, izraz; uzavestiti komu drugačna načela // narediti, povzročiti, da se kdo česa zave: uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca 2. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: uzavestiti bralce, ljudi uzavéstiti se postati zaveden: narod se je uzavestil uzavéščen -a -o: to dogajanje v ljudeh še ni uzaveščeno ♪
  14.      užaríti  -ím tudi užáriti -im dov., užáril (ȋ í; ā ȃ) s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: elektrika užari spiralo, žico; kovina se užari ● ekspr. morje se je užarilo v jutranjem soncu postalo rdeče, žareče; ekspr. užariti se od popitega vina postati rdeč, vroč užárjen -a -o tudi užarjèn -êna -o: užarjeno jeklo ♪
  15.      užéjati  -am dov. (ẹ̑) povzročiti občutek potrebe po pijači: dolga pot jih je užejala užéjati se postati žejen: od vročine, pri delu se užejati užéjan -a -o: užejan človek; ker je bil užejan, je izpil vse ∙ ekspr. užejana zemlja dežja, vlage zelo potrebna zemlja ♪
  16.      užítek  -tka m (ȋ) 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru // kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar // služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka ♪
  17.      užíti  užíjem dov. (í ȋ) 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: danes ni še ničesar užil; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete; s hrano je užil tudi strup zaužil 2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb: svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr. užiti telo, ustnice koga 3. biti deležen česa: užiti čast, sramoto; užil je malo materine ljubezni; v življenju je užil veliko hudega // imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo: užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil občutil / užiti nekaj lepih dni ● zastar. ves denar je užil sam porabil; knjiž. v tem kraju sem užil mladost preživel užíti se zastar. naužiti se: užiti se veselega življenja užít -a -o: užita hrana; užito veselje ♪
  18.      uživáštvo  -a s (ȃ) ekspr. način življenja, ki teži za uživanjem, užitki: askeza in uživaštvo / glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo ♪
  19.      užívati  -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano ♪
  20.      v...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič ♪
  21.      vadíšče  -a s (í) kraj, prostor za vadbo: telovadci so že na vadišču; s peskom posuto vadišče; vadišče pred vojašnico / ekspr. pozimi se narava spremeni v belo vadišče za smučarje ♪
  22.      vága  -e ž (ȃ) 1. pog. tehtnica: vaga je natančna, občutljiva / dati blago na vago; stopiti na vago; skodelica vage / peljati živino na vago tehtat 2. pog. teža: dodaj še malo, da bo zadosti vage / živa vaga živa teža / dati dobro, slabo vago 3. nar. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka: odpeti, pripeti vago; sneti vago ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; pog. kupovati, prodajati na vago kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta; pog. njegov položaj je na vagi je negotov; nar. vodnjak na vago vodnjak na vzvod; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost ♪
  23.      vagína  -e ž (ȋ) anat. cevasti del spolnega organa, ki poteka od zunanjega spolovila do maternice; nožnica: vagina in uterus ♪
  24.      váhnja  -e ž (ā) zool. roparska morska riba s prisekano repno plavutjo in črno pego za prsnimi plavutmi, Melanogrammus aeglefinus: loviti vahnje; trske in vahnje ♪
  25.      vája  -e ž (á) 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami ● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja ◊ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje ♪

   5.170 5.195 5.220 5.245 5.270 5.295 5.320 5.345 5.370 5.395  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA