Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (5.276-5.300)


  1.      usíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. posijati: skozi okna je usinilo sonce / odšli so, še preden je usinilo jutro se je zdanilo ♪
  2.      usmíliti se  -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
  3.      usmíljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan // ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog! // ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila ◊ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno ♪
  4.      usmíljenje  -a s (ȋ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega: ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje; pokazati, vzbuditi usmiljenje; nepristno, veliko usmiljenje; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje // dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga: imeti, izkazovati usmiljenje; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden vzbujati usmiljenje ● ekspr. on ne pozna usmiljenja ravna neusmiljeno, kruto; ekspr. izkoriščajo jih brez usmiljenja zelo; ekspr. brez usmiljenja ga je ošteval neprizanesljivo; ekspr. našli so ga v usmiljenja vrednem stanju v zelo slabem, nezadovoljivem ♪
  5.      úsnje  -a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje ◊ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.] ♪
  6.      usóden 1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena // ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali ♪
  7.      usodíti  in usóditi -im dov. (ȋ ọ́) star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen // nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov usodíti se in usóditi se upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati usójen -a -o 1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen 2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje ∙ ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca ♪
  8.      usódnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost usodnega: usodnost napake, nepravilnega ravnanja / usodnost nekaterih dogodkov; ekspr. zavedala se je usodnosti svojega koraka / ljudje so čutili usodnost časa ♪
  9.      usôpsti  usôpem dov. (ó) knjiž. upehati, zasopsti: pot ga je utrudila in usopla / po strmih stopnicah se je usopel usópel in usôpel -pla -o: usopel je prišel do hiše ♪
  10.      usréditi  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. osredotočiti: vse misli je usredil na to vprašanje / vsi pogledi so se usredili v tisto smer obrnili, uprli / utrujen je, ne more se usrediti se zbrati ♪
  11.      ustaljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. sredstvo za kemično odstranjevanje za svetlobo občutljive snovi z neosvetljenih delov filma; fiksir: dati film v ustaljevalec; razvijalec in ustaljevalec ♪
  12.      ustaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava a) glede na položaj, stanje: ustaljevati meje b) glede na količino, vrednost: ustaljevati cene c) glede na rabo: ustaljevati strokovna poimenovanja; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje č) glede na vsebino, obliko: ustaljevati določene oblike vedenja ustaljeváti se prenehavati se spreminjati: razmere se ustaljujejo / vreme se ustaljuje // postajati trajen: higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo ♪
  13.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  14.      ustavljáč  -a m (á) 1. kdor koga ali kaj ustavlja: nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah 2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi: namestiti ustavljač; ustavljač koluta / okenski ustavljač; ustavljač za vrata ◊ lov. ustavljač lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi; mont. voziček z ustavljačem z mačkom ♪
  15.      ustávljanje  -a s (á) glagolnik od ustavljati: ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih ♦ avt. črta za ustavljanje neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti; pot ustavljanja pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi ♪
  16.      ústje  -a s (ū) 1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje: pripluti do ustja; lijakasto, široko ustje / ustje reke 2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega: ustje cevi, posode, steklenice; ustje dimnika, predora; ustje peči / ustje vulkanskega žrela // začetni del česa podolgovatega sploh: ustje ceste, doline ♦ anat. maternično ustje; teh. škarjasto ustje ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig ♪
  17.      ustnáča  -e ž (á) nav. mn., zool. morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae ♪
  18.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  19.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  20.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  21.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  22.      ustrojíti  -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ȋ í; ȋ ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje ● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdil ustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje ∙ ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju ♪
  23.      usvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od usvojiti: usvojitev stare kulture / usvojitev tujega jezika ● publ. uprli so se usvojitvi osnutka zakona sprejetju ♪
  24.      ušibíti se  -ím se dov., ušíbil se (ȋ í) upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: brv se je pod našo težo ušibila; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel zašibile ušibíti knjiž. povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo: občutek krivde mu je ušibil kolena ♪
  25.      ušotoríti se  -ím se tudi ušotóriti se -im se dov., ušotóril se (ȋ í; ọ̄ ọ̑) 1. utaboriti se: ušotorili so se ob potoku 2. ekspr. nastaniti se: ušotoril se je v obcestni gostilni ♪

   5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA