Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (4.726-4.750)


  1.      spreletéti  -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo // hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele // z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču ● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati ♪
  2.      spremeníti  -ím tudi izpremeníti -ím dov., spremêni tudi spreméni tudi izpremêni tudi izpreméni; spreménil tudi izpreménil (ȋ í) 1. narediti, da kaj ni več tako, kot je bilo: spremeniti načrt, vsebino, zaporedje; vreme se bo spremenilo / spremeniti predpis, zakon / spremeniti obliko česa; ko jo je zagledal, se mu je obraz spremenil / spremeniti ceno; spremeniti količino, obseg / spremeniti svoje mišljenje, mnenje o čem // povzročiti, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: to doživetje ga je spremenilo; v mestu se je popolnoma spremenil / do mene, proti meni se ni spremenil 2. narediti, da kaj ni več isto, kot je bilo: spremeniti mejo, smer / spremeniti ime, naslov; spremeniti predmet pogovora / spremeniti kraj bivanja preseliti se 3. v zvezi z v narediti, povzročiti, da kaj postane kaj drugega: spremeniti sladkor v alkohol; poseko so spremenili v travnik; voda se spremeni v paro / iz preprostega fanta se je spremenil v domišljavca / spremeniti misel v dejanje uresničiti jo / zaporno kazen so mu spremenili v denarno; ljubezen se je spremenila v sovraštvo ● od jeze je spremenil barvo zardel je; prebledel je; iz zdravstvenih razlogov mora spremeniti podnebje mora živeti v drugih podnebnih razmerah; redko posteljnino spremenijo vsak dan zamenjajo; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; publ. moštvo je spremenilo rezultat v svoj prid je doseglo prednost v igri spremenjèn tudi izpremenjèn -êna -o: spremenjen načrt, vrstni red; njegov obraz je spremenjen; vsa spremenjena se je vrnila domov; ptice imajo sprednje okončine spremenjene v peruti ♪
  3.      spremenljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da spremeniti: spremenljiva oblika predmeta; spremenljiva razdalja; temperatura v skladišču je spremenljiva / spremenljiv rok // ki se spremeni, spreminja: spremenljive cene; hitrost je zelo spremenljiva / spremenljivo razpoloženje; spremenljivo vreme / biti spremenljive narave ◊ astr. spremenljiva zvezda zvezda, ki periodično spreminja svetlobo, sij; elektr. spremenljivi upor; fiz., mat. spremenljiva količina; lingv. spremenljivi del besede spremenljívo prisl.: spremenljivo oblačno bo / v povedni rabi jutri bo spremenljivo in vetrovno ♪
  4.      sprémstvo  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od spremiti: ponuditi komu svoje spremstvo / odpotoval je v spremstvu svoje prijateljice / odpluti v spremstvu dveh vojnih ladij 2. skupina ljudi, ki koga spremlja, zlasti zaradi varstva: izbrati si spremstvo; na pot je odšel sam, brez spremstva; stopal je sredi spremstva / oboroženo, vojaško spremstvo; osebno spremstvo ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju ♪
  5.      sprevézati  in sprevezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) nar. vzhodno prevezati: sprevezala mu je rane sprevézan -a -o: lasje, sprevezani z ruto ♪
  6.      spŕhati  -am dov. (r̄) redko sprhutati: na dvorišču je sprhal petelin; prim. izprhati ♪
  7.      sprínterica  tudi šprínterica -e ž (ȋ) nav. mn., šport. obuvalo z jeklenimi konicami na podplatih, zlasti za tek: obuti sprinterice ♪
  8.      sprostíti  -ím dov., spróstil (ȋ í) 1. narediti, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sprostiti vrv, vzmet; ob odjugi so se veje sprostile izpod snega / knjiž. stražar je jetniku sprostil roke odvezal; snel lisice 2. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sprostiti mišice; sprostiti noge, prste, roke; v topli kopeli se telo sprosti / sprostiti obraz; njegova toga drža se je sprostila / ekspr. sprostiti korak začeti hoditi bolj lahkotno, živahno 3. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, glasba ga sprosti; sprostiti se po izpitu; sprostiti se s hojo, z igro / v naravi se duševno in telesno sprosti / ko se je nekoliko sprostil, je vprašal, če sme kaditi / sprostiti notranjo napetost 4. narediti, povzročiti, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: v igri je sprostil svoja čustva; sprostiti nagone, strasti / sprostiti bolečino v joku; sprostiti svojo domišljijo; ob pesmi so se mu sprostili žalostni spomini / ob pijači se je pogovor sprostil 5. povzročiti, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični proces sprosti toploto; pri eksploziji se sprosti velika energija / novi proizvodni način bo sprostil precej delavcev; publ. z dozidavo so v hotelu sprostili nekaj prostorov / sprostiti rezervna sredstva; pren. ljubezen je v njem sprostila nove moči // ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: sprostiti prodajo, uvoz / sprostiti cene ● knjiž. proti večeru se je sprostila nevihta je bila, nastala; knjiž. ni se mogel sprostiti občutka, da ni zaželen znebiti ◊ biol. dozorelo jajčece se sprosti sprostíti se postati sproščen: otrok se sprosti v šolski dobi; sprostiti se med prijatelji sproščèn -êna -o 1. deležnik od sprostiti: postati sproščen; predpisi glede tega so zelo sproščeni; sproščene cene; sproščena energija, toplota; sproščene naravne sile; mišice naj bodo sproščene; gradnja se bo nadaljevala, ko bodo sproščena denarna sredstva 2. ki se duševno in telesno dobro počuti, nima zadržkov v ravnanju, vedenju: sproščen človek; biti naraven in sproščen // ki izraža, kaže tako počutje: spregovoril je s sproščenim glasom; imeti sproščen nastop; sproščen smeh; sproščeno govorjenje, vedenje / pisateljev jezik je sproščen; prisl.: sproščeno govoriti, se smejati; sproščeno se vesti; ležati popolnoma sproščeno ♪
  9.      sprostituírati se  -am se dov. (ȋ) 1. postati prostitutka: dekle se je sprostituiralo 2. ekspr. odpovedati se načelom, idealom zaradi materialnih koristi: ta človek se je čisto sprostituiral; kot umetnik se je sprostituiral ♪
  10.      sprostréti  -strèm dov., sprostŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. razprostreti, razširiti: sprostreti peruti / sprostreti roke v pozdrav / sprostreti preprogo / oblaki so se sprostrli čez nebo sprostŕt -a -o: ptič s sprostrtimi perutmi ♪
  11.      sproščênje  -a s (é) 1. glagolnik od sprostiti: sproščenje mišic / petje mu je bilo v sproščenje / duševno sproščenje / sproščenje čustev 2. občutek, ki nastopi ob prenehanju velike čustvene napetosti: ko se je sovražnikova patrulja oddaljila, so začutili sproščenje / na njegovem obrazu se kaže sproščenje ♪
  12.      srám  -ú tudi -a m (ȃ) 1. neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja: obšel ga je sram; občutiti sram; postajati rdeč od sramu; pojmovanje sramu v različnih kulturah / biti brez sramu; brez sramu se je slekla; pobegniti zaradi sramu; občutek sramu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: sram ga je izražati svoja čustva; sram jo je pred starši; ekspr. sram ga je, da bi se najraje v zemljo vdrl zelo / sram ga je bilo za sina ∙ ekspr. sram te bodi izraža ogorčenje, grajo; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje 2. zastar. sramota: spraviti koga v sram ♪
  13.      sramováti se  -újem se nedov. (á ȗ) čutiti sram: sramuje se, ker je to naredila; sramovati se svoje lahkovernosti; sramovala se je zaradi umazane obleke / ekspr. lastna mati se ga sramuje; sramovati se samega sebe / sramoval se je povedati resnico; sramovati se pred kom ∙ ekspr. sramovati se v dno duše zelo ♪
  14.      srbênje  -a s (é) 1. glagolnik od srbeti: srbenje rane, ki se že celi 2. neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: povzročati srbenje; bolezen z močnim srbenjem ♪
  15.      srbéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaj, opeklina ga srbi; brezoseb. začelo ga je srbeti na nogi / po mlačvi ga je hrbet srbel od prahu; ob srbenju nosu nos me srbi, jezen bom 2. ekspr. močno želeti, hoteti: srbi ga, da bi kaj povedal; srbelo jih je, da bi čimprej začeli delati ● pog. pazi se, me že srbijo dlani, pesti, roke zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. jezik ga je srbel, vendar je molčal čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; pog. igrajo tako poskočno, da ga srbijo pete, podplati da si zelo želi plesati; ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo srbèč -éča -e: srbeč izpuščaj; srbeče mesto na koži ♪
  16.      srcé  -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src ● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca ◊ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice ♪
  17.      sŕček  -čka m (ȓ) 1. manjšalnica od srce: srček ji močno bije / srček v omaki / narisati srček; obesek v obliki srčka 2. ljubk. otrok: dala mu je cucelj v usta in srček je utihnil; mati se ni mogla upreti prošnji svojega srčka / kot nagovor pridi sem, srček mamin ∙ ekspr. otroci so bili ves dan pravi srčki mirni, ubogljivi 3. ekspr. ljubljenec: bila je očetov srček / kot nagovor: dober večer, srček; iron. srčki moji, tako pa ne bo šlo 4. srednji, najmlajši listi solate, zelja: pri solati je samo srčke; srček artičoke, ohrovta 5. vrtn. okrasna grmičasta rastlina s srčastimi rdečkastimi cveti v grozdih, Dicentra spectabilis: posaditi srčke ♪
  18.      sŕčen 1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip; srčna mišica / srčni bolnik; dobiti srčni napad / srčni kirurg / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka ● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo ◊ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevroza sŕčno 1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost 2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima ♪
  19.      srdíti  -ím, tudi srdíti in sŕditi -im nedov. (ȋ í; ȋ ŕ) spravljati v veliko jezo: srdi jih človeška neumnost; srdi ga, če mu ugovarjajo srdíti se, tudi srdíti se in sŕditi se čutiti, izražati veliko jezo: ali se oče še srdi; srdi se sam nase ♪
  20.      srebrníca  -e ž (í) zool. riba s srebrnkastim telesom in rumenimi plavutmi, Monodactylus argenteus: jata srebrnic ♪
  21.      sréča  -e ž (ẹ́) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči / nav. elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo ● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  22.      srečávanje  -a s (ȃ) glagolnik od srečavati: srečavanje in pozdravljanje ljudi / srečavanje avtomobilov na poledeneli cesti / srečavanja s prijatelji in znanci so ga utrudila ♪
  23.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
  24.      sréd  in srèd predl. (ẹ̄; ȅ) star., z rodilnikom sredi: sred polja so stali kozolci; vodnjak sred vasi / sred nas se je slabo počutil med nami / zbuditi se sred noči / ravno zdaj, sred dela me motiš ♪
  25.      sréda  -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah ● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi ♪

   4.601 4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA