Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UT (3.195-3.219)


  1.      oportuníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec, prilagodljivec: ta človek je oportunist; boriti se proti oportunistom in karieristom ♪
  2.      oportunízem  -zma m (ȋ) nav. slabš. prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost, prilagodljivost: kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke; očitati komu oportunizem; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem ♪
  3.      opotékati se  -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo ◊ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati opotekáje se: opotekaje se je vstal opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi ♪
  4.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  5.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  6.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  7.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  8.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  9.      opredmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor; človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte; misel se lahko opredmeti v jeziku opredméten -a -o: v umetniškem delu opredmetena ideja ♦ ekon. opredmeteno delo v proizvod vloženo delo ♪
  10.      opréti  oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na 1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena // narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami 2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke opréti se 1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj // postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize 2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase opŕt -a -o: na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo ♪
  11.      oprézanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od oprezati: stalno oprezanje ga je utrudilo / oprezanje za sovražnikom ♪
  12.      oprijemljív  -a -o prid., oprijemljívejši (ȋ í) knjiž. 1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta; pren. oprijemljiva zaznava, predstava // določljiv, opredeljiv: pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer 2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago oprijemljívo prisl.: spomin je oprijemljivo blizu; sam.: rad bi kaj oprijemljivega ♪
  13.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  14.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  15.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  16.      oráda  -e ž (ȃ) v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv: loviti orade ♪
  17.      orámje  -a s (ȃ) predel ob rami: čutiti bolečine v oramju ♪
  18.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
  19.      orfízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše: vpliv orfizma ♪
  20.      organizacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na organizacijo: organizacijski pogoji so bili težki; ima velike organizacijske sposobnosti / organizacijske spremembe, zakonitosti; dolgo so reševali organizacijska vprašanja / organizacijska oblika delovanja / organizacijska mreža je bila široko razpredena / organizacijski odbor; delo vodijo iz organizacijskega centra; bil je organizacijski sekretar centralnega komiteja; organizacijska enota / urejal je organizacijsko glasilo organizacíjsko prisl.: organizacijsko utrditi stranko; organizacijsko sposoben človek; organizacijsko-politični zbor ♪
  21.      orgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost ◊ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo ♪
  22.      orgánskost  -i ž (ȃ) knjiž. skladnost, utemeljenost: organskost gradnje romana ♪
  23.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  24.      ortokromátski  -a -o prid. (ȃ) fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča ♪
  25.      osamélost  -i ž (ẹ́) stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja; občutek osamelosti; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti ♪

   3.070 3.095 3.120 3.145 3.170 3.195 3.220 3.245 3.270 3.295  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA