Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
UT (170-194) 
- absolutórij -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem ♪
- absolútum in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave ♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je ♪
- adjutánt -a m (ā á) v nekaterih državah oficir, dodeljen višjim vojaškim osebnostim, pribočnik: generalov adjutant / adjutant polka ♪
- adjutántski -a -o (ā) pridevnik od adjutant, pribočniški: adjutantske obveznosti ♪
- adjutantúra -e ž (ȗ) v nekaterih državah adjutantski urad ♪
- adjútum -a m (ȗ) nekdaj plača za uslužbenca v začasnem službenem razmerju: adjutum v znesku 300 goldinarjev ♪
- adút -a m (ȗ) 1. igr. klicana barva pri kvartanju, ki jemlje: na mizo je vrgel adut in zmagal 2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: te besede so bile njen zadnji adut; imam v rokah še močen adut; držati, imeti vse adute v rokah / ta igralec je glavni adut moštva ♪
- aglutinácija -e ž (á) 1. med. sprijemanje, zlepljanje: krvna aglutinacija; aglutinacija celic 2. lingv. tvorba besed z dodajanjem samostojnih pripon ♪
- aglutinacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aglutinacijo: aglutinacijski preizkus bacilov / aglutinacijski jeziki ♪
- aglutinát -a m (ȃ) med. sprimek, zlepek: aglutinat celic ♪
- aglutinatíven -vna -o prid. (ȋ) med. sposoben aglutinirati ♪
- aglutinín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča zlepljanje: aglutinini zlepljajo celice ♪
- aglutinírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. sprijeti, zlepiti: serum aglutinira eritrocite / celice aglutinirajo se sprimejo, zlepijo ♪
- akút -a m (ȗ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo, ostrivec: zaznamovati z akutom // rastoča intonacija ♪
- akúten -tna -o prid., akútnejši (ȗ) 1. ki ga je treba rešiti, pereč: akutni problemi; akutna kriza; akutno vprašanje 2. med. ki se hitro razvija: akutni revmatizem; kronične in akutne bolezni; akutno vnetje slepiča ♪
- akutírati -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. izgovoriti rastoče intonirano: nekatere opisne deležnike ženskega spola Dolenjci cirkumflektirajo, Gorenjci pa akutirajo // zaznamovati z akutom: akutiraj črko akutíran -a -o: akutiran samoglasnik ♪
- akútnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost akutnega: akutnost problema / akutnost bolezni ♪
- amputácija -e ž (á) kirurška odstranitev uda telesa: zdravnik se je odločil za takojšnjo amputacijo; amputacija noge; pren. velika etnična amputacija ♪
- amputacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na amputacijo: amputacijski štrcelj ♦ med. amputacijski nož ♪
- amputíranec -nca m (ȋ) komur so amputirali kak ud telesa: proteze za amputirance ♪
- amputírati -am dov. in nedov. (ȋ) opraviti amputacijo: amputirati ranjeno nogo pod kolenom / moral si je dati amputirati vse prste amputíran -a -o: amputirano stopalo ♪
- anakolút -a m (ȗ) lingv., lit. nepovezanost, neskladnost v stavčni zvezi, včasih namerna: tak stavek je primer anakoluta ♪
- ántiabsolutístičen -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti absolutizmu: antiabsolutističen pesnik / Schillerjeve antiabsolutistične tragedije ♪
- atribút -a m (ȗ) 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti ◊ filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek ♪
- atributíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na atribut: atributivni pojavi / atributivni stavek prilastkov stavek ♪
45 70 95 120 145 170 195 220 245 270 
