Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

USI (276-300)


  1.      depedikulácija  -e ž (á) knjiž. sistematično odpravljanje, uničevanje uši, razuševanje: v okuženih področjih so izvedli depedikulacijo ♪
  2.      deplasírati  -am dov. in nedov. (ȋ) spraviti kaj v neugoden položaj: deplasirati figuro pri šahu deplasíran -a -o 1. deležnik od deplasirati: črna dama njegovega soigralca je bila deplasirana 2. neprimeren, neumesten, zgrešen: deplasirana diskusija; zgodovinsko deplasirane tendence; to, kar počneš, je deplasirano ♪
  3.      déra  -e ž (ẹ́) lesen pod, oder za sušenje zrnja, sadja: po deri so razgrnili proso; dera v sušilnici; kozolec z dero ♪
  4.      despótka  -e ž (ọ̑) ženska oblika od despot: vsemogočna despotka / zabrusil ji je v obraz, da je despotka ♪
  5.      dešifrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo; dešifrirati radiogram // razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati; poskusil je dešifrirati zdravniški recept 2. knjiž. spoznati, doumeti: štab je pravilno dešifriral sovražnikove premike; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati dešifríran -a -o: dešifriran stenogram; dešifrirano sporočilo ♪
  6.      detonacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detonacijo: detonacijski dušilnik / detonacijski učinek; detonacijski val ♪
  7.      dezorientácija  -e ž (á) pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne: v kolektiv vnaša dezorientacijo; nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo; splošna dezorientacija / idejna, moralna dezorientacija / poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja / časovna dezorientacija duševnega bolnika ♪
  8.      díázo...  prvi del zloženk (ȋ-ȃ) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan ♪
  9.      dícián  -a m (ȋ-ȃ) kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu ♪
  10.      digestórij  -a m (ọ́) kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih ♪
  11.      dìm  díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov ● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost ♪
  12.      díoksíd  -a m (ȋ-ȋ) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika: dušikov, ogljikov, silicijev, žveplov dioksid ♪
  13.      diplomacíja  -e ž (ȋ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko: posvetil se je diplomaciji; zgodovina diplomacije / študirati diplomacijo 2. diplomati: izšolanost diplomacije 3. sposobnost ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: z vso diplomacijo, ki je je bil zmožen, je pregovoril starše / ker ni šlo drugače, je poskusil z diplomacijo ♪
  14.      disharmoníja  -e ž (ȋ) neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši ♪
  15.      dišávnica  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica ♪
  16.      dlákarica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool., v zvezi uš dlakarica vsaka od uši, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj: uši dlakarice ne sesajo krvi ♪
  17.      dléto  -a s (ẹ́) orodje za dolbenje s kratkim prečnim rezilom: nabrusiti dleto; te izseke izdolbemo s srednje širokim dletom; plosko, polkrožno, žlebasto dleto; kamnoseško, mizarsko, rezbarsko dleto / ekspr. te kipe je ustvarilo odlično kamnoseško dleto ♦ mont. vrtalno dleto; obrt. križno dleto s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih ♪
  18.      dóber  dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno / knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem / kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro! // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril! ● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice ◊ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro dôbro 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno / ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem // star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala 4. v povedni rabi izraža a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje 5. nav. elipt. izraža a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo 6. v medmetni rabi izraža a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari ● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite ♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši ♪
  19.      dóga 1 -e ž (ọ́) deščica za sestavljanje lesene posode, navadno klana: doge so se razsušile; cepiti, kalati doge; hrastova doga; doge pri čebru, sodu; les za doge ♪
  20.      dognáti  -žênem dov., doženíte (á é) 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi ♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo ∙ star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan ∙ redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani ♪
  21.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
  22.      drév  -a m (ẹ̄) zastar. drevo: drev se suši ♪
  23.      drobílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se rabi za drobljenje: drobilni stroj; drobilne naprave / drobilna sila sila, ki drobi, ruši ♦ strojn. drobilne čeljusti plošči v drobilnem stroju, ki drobita material ♪
  24.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  25.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA