Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

USE (1.451-1.475)


  1.      opojênost  -i ž (é) nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: ljubezenska opojenost; čas sreče in opojenosti ♪
  2.      opojílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač ♪
  3.      opojíti  -ím dov., opójil (ȋ í) 1. povzročiti pijanost: vino ga je opojilo 2. nav. ekspr. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja: duh teh rož človeka opoji / glasba jih je popolnoma opojila; opojila ga je misel, da bo doma opojèn -êna -o: opojen človek; opojen od vonja cvetoče ajde; ves je opojen od sreče, uspeha ♪
  4.      opójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost opojnega: opojnost pijače / ekspr.: opojnost besed, petja; opojnost pomladi // nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: prevzemala ga je opojnost; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost ● knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi ♪
  5.      opremljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem: opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec ◊ film., rad. kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ♪
  6.      orfízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše: vpliv orfizma ♪
  7.      organizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ ● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ◊ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ♪
  8.      organogén  -a -o prid. (ẹ̑) geol. ki je nastal iz organizmov: organogene kamnine; organogene usedline ♪
  9.      oróden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici ♦ teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju; orodni stroj obdelovalni stroj; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali // nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba; orodne vaje / orodni telovadec ♪
  10.      oródje  -a s (ọ̑) 1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu: izdelovati orodje; kupiti boljše, novo orodje; kovinsko, leseno orodje; orodje za brušenje, rezanje; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje; poljedelsko, vrtnarsko orodje // nav. ekspr. predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh: zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje pisalni, šivalni pribor; operacijsko orodje instrumenti; ročno orodje ki se pri uporabi drži v roki ♦ arheol. kamnito, kremenasto orodje; neolitsko orodje; ekon. delovno orodje s katerim se obdeluje predmet dela; grad., strojn. fazonsko rezilno orodje katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; šport. nihajoče orodje krogi; oporno orodje bradlja in konj z ročaji; telovadno orodje pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi 2. ekspr., navadno s prilastkom kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti: raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma 3. slabš., navadno s prilastkom kdor ravna, dela po zahtevah koga: bil je gestapovsko orodje; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev; pren., knjiž. biti orodje usode ∙ slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ♪
  11.      orosíti  -ím dov., orósil (ȋ í) z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je orosil steklo, šipo; očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo; solze so ji orosile lica // nekoliko zmočiti, ovlažiti: orositi kaktuse, liste; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom pokapati; pesn. kri junakov je orosila zemljo ∙ ekspr. vsem so se orosile oči postali so solzni orošèn -êna -o: orošena očala; orošeno ogledalo, okno; gledala ga je z orošenimi očmi ♪
  12.      ortopedagógika  -e ž (ọ́) nestrok. specialna pedagogika za duševno prizadete: razvoj ortopedagogike ♪
  13.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  14.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  15.      oskóruš  in oskorúš -a m (ọ̑; ú) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš: glog in oskoruš / jesti oskoruše ♪
  16.      ôsla  -e ž (ó) podolgovat kos kamna za brušenje zlasti kose: osla dobro, slabo brusi; nositi oslo v oselniku; brusiti z oslo / ekspr. kose so pele pod oslami ♪
  17.      osláden  -dna -o prid. (á) 1. nav. ekspr. zelo, neprijetno sladek: osladna jed, pijača; po grenki kavi se ji je zdela torta osladna // nekoliko sladek: kri ima osladen okus 2. zastar. brezokusen, neokusen: ker ni imel soli, je bilo meso osladno 3. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: osladen film; to je osladna zgodba / osladni pesniki // nenaraven, izumetničen: govoriti z osladnim glasom; osladen nasmeh; osladno govorjenje osládno prisl.: osladno govoriti ♪
  18.      oslóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma ● ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci; star. napisati na oslovsko kožo pergament; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle ◊ arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih ♪
  19.      osmolíti  -ím dov., osmólil (ȋ í) 1. prepojiti, premazati s smolo: osmoliti nit / osmoliti čoln, tla / pri smreki si je osmolil obleko 2. ekspr. udariti: osmolila ga je okrog ušes osmolíti se ekspr. prevarati se, zmotiti se: s to kupčijo smo se pošteno osmolili / s tem vajencem se je osmolil ∙ preg. kdor za smolo prime, se osmoli osmoljèn -êna -o: osmoljena nit; osmoljena obleka ♪
  20.      osmŕkati se  -am se dov. (r̄ ȓ) knjiž. usekniti se: osmrkal se je in si obrisal solze / osmrkati si nos ♪
  21.      osnóven  -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
  22.      ostáti  ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo // ne prenehati a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo 5. z dajalnikom ne prenehati biti a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala 6. ne prenehati biti a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji 7. biti še a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil / brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi b) z nepregibno besedo: ostati pokonci c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme ● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila ◊ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali ♪
  23.      osteklíti  -ím dov., ostéklil in ostêklil in osteklíl (ȋ í) zastekliti: ostekliti okna, vrata / ostekliti mizo pokriti s stekleno ploščo; pokrito teraso so osteklili obdali s steklom ◊ gastr. ostekliti riž nahitro ga prepražiti, da med dušenjem zrna ne razpadejo ostekljèn -êna -o: ostekljena mizica; ostekljena okna ♪
  24.      ostrína  -e ž (í) 1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno 2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa ● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje ◊ fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih ♪
  25.      ostríti  -ím nedov., ostrèn (ȋ í) 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe // dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni // delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho // delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest ● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja ♪

   1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA