Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (9.917-9.941)


  1.      plín  -a m (ȋ) 1. snov, ki nima svoje prostornine in oblike: plin se razteza, segreva; razredčiti, stisniti, utekočiniti plin; lahek, redek plin; plin brez barve, okusa, vonja; za plin neprepusten; plini, tekočine in trdne snovi // navadno s prilastkom taka snov z določenimi posebnimi lastnostmi: eksplozivni, gorljivi, strupeni plini; naravni, umetni plin / bojni plini; črevesni plini; gorilni, kurilni, svetilni plin; zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / plin gori, uhaja iz cevi; napeljati plin; dovod, shranjevanje plina; kuhati na plin / pog.: zapreti plin preprečiti dotok plina; plačati račun za plin za dobavo plinskega goriva 2. zmes zraka in bencinskih hlapov kot pogonsko sredstvo: dotok plina / dodati, odvzeti plin / pog. pritisniti na plin na pedal, ki uravnava dotok goriva; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom ◊ fiz. entropija, gostota plina; kem. inertni plin ki redko ali sploh kemično ne reagira; lesni plin generatorski plin iz lesa za pogon motorjev; mont. jamski plin ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; teh. generatorski plin ki se proizvaja v plinskem generatorju; voj. solzilni plin ki povzroča solzenje ♪
  2.      plinomér  -a m (ẹ̑) teh. priprava, ki kaže količino porabljenega plina: uradni preizkus plinomerov ♪
  3.      plinotêsen  -sna -o prid. (é) nestrok. za plin neprepusten: plinotesna inštalacija ♪
  4.      plínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na plin: a) plinski ovoj okrog nebesnega telesa b) plinski števec; plinski vod; plinska napeljava, pipa; plinska peč, svetilka; plinska vrtina; plinsko omrežje / avtomobili na plinski pogon; plinska zmes za motor; plinsko gorivo; plinsko varjenje / plinski gorilnik; plinski termometer; plinska bomba bomba, polnjena s strupenim plinom; plinska celica celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih; plinska maska maska, ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami ◊ elektr. plinska elektronka elektronka, katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; plinska žarnica; fiz. plinski laser; plinska konstanta konstanta, ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju; med. plinski prisad huda okužba z nabiranjem plina v tkivu; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; strojn. plinsko olje iz nafte pridobljeno tekoče gorivo za motorje; teh. plinski generator naprava za proizvajanje plinastega goriva iz trdnega ♪
  5.      plítev  -tva -o prid., plítvejši (í) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev // ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura // ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje ● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni ◊ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice ♪
  6.      plitvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. postajati plitev: zaradi suše je reka plitvela ♪
  7.      plitvína  -e ž (í) 1. kraj v morju, reki, kjer je voda plitva: otroci se igrajo na plitvini; čoln je nasedel na plitvini; na plitvini so prebredli reko / morska plitvina // plitva voda: bresti po plitvini 2. knjiž. plitvost: idejna plitvina; brezdušnost in plitvina ♪
  8.      plívkati  -am nedov. (ȋ) narahlo pljuskati: voda plivka ob skale / voda plivka skozi špranje v čoln // narahlo valovati: morje je neslišno plivkalo; pren., knjiž. v sobi je plivkal polmrak plivkajóč -a -e: plivkajoči valovi; plivkajoče morje ♪
  9.      plívkniti  -em dov. (í ȋ) narahlo pljuskniti: voda je plivknila na breg / tu in tam plivkne svetloba čez bele obraze ♪
  10.      pljúča  pljúč s mn. (ú ȗ) parni organ v prsni votlini, ki omogoča dihanje: imeti zdrava pljuča; preiskovati pljuča; človeška, živalska pljuča; rentgenski posnetek pljuč / vnetje pljuč; rak na pljučih / kupiti goveja, telečja pljuča / dušena pljuča; pren., ekspr. gozdovi so pljuča pokrajine ● ekspr. na dirki je izhropel pljuča s hropenjem izčrpal; ekspr. zavpil je na vsa pljuča zelo; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden ◊ med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; vitalna kapaciteta pljuč; osluškovanje pljuč; kaverna v pljučih ♪
  11.      pljúčnica  -e ž (ȗ) vnetje pljuč: imeti, zdraviti pljučnico; umreti za pljučnico ◊ bot. pljučnica pljučnik; med. aspiracijska pljučnica zaradi vdihanih, pljučem tujih snovi; virusna pljučnica ♪
  12.      pljúnek  -nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek ∙ ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota ♪
  13.      pljúniti  -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz ust, navadno slino, sluz: nabralo se mu je toliko sline, da je moral pljuniti; pljuniti kri; pljuniti na tla, v pljuvalnik; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek // na tak način izraziti omalovaževanje, prezir: pljuniti pred koga, za kom 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: nič ne more storiti zanj, če noče pljuniti nase / pljuniti na svojo čast ● žarg. pljunil ji je precej denarja ukradel; ekspr. pljuniti na moralo, spodobnost ne zmeniti se zanjo, ne upoštevati jo; ekspr. pljunem na tvojo pomoč izraža veliko omalovaževanje; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati ♪
  14.      pljúvati  -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú) 1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri; pljuvati v pljuvalnik; kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh // na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo 2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast ● ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari ♪
  15.      pločevínka  -e ž (ȋ) žarg. pločevinasta posoda za konzervirana živila, kemikalije, industrijske izdelke: izdelovati pločevinke; ovalne, štirioglate pločevinke / pločevinka laka; kupiti nekaj pločevink marmelade / fižol v pločevinki konzerviran fižol ♪
  16.      plód  -ú in -a m, mn. plodóvi stil. plódi (ọ̑) 1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra ♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem // ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka 2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod 3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica ● knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok ♪
  17.      plóden 1 -dna -o prid., plódnejši (ọ́ ọ̄) 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto ♦ med. plodna doba ženske // sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja ∙ knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno // ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel ♪
  18.      plóden 2 -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na plod: plodna oblika ♦ bot. plodni listi listi, prosto rastoči na cvetišču ali zraščeni v plodnico; plodna luska list cveta s semeni pri iglavcih ♪
  19.      plodovít  -a -o prid., plodovítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: plodovit glasbenik, slikar; plodovit publicist, znanstvenik; plodovita pisateljica 2. knjiž. ploden: plodovita samica / plodovit zakon / plodovita zemlja rodovitna / pogovori med državnikoma so bili plodoviti ♪
  20.      plodovítost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. lastnost, značilnost plodovitega: ustvarjalna plodovitost; plodovitost pisatelja / knjiž. plodovitost žene plodnost / knjiž. plodovitost zemlje rodovitnost ♪
  21.      plôhoma  prisl. (ō) knjiž. v plohi, kot ploha: dež lije plohoma / plohoma so se usipale čestitke ♪
  22.      plòsk  plôska m (ȍ ó) 1. udarec z dlanjo ob dlan, ki ga spremlja zamolkel glas: s ploski je dajal pevcem ritem / po predstavi je bilo slišati le nekaj ploskov 2. slišen, plosk udarec, padec: plosk valov ob skalo / knjiga je s ploskom padla na tla / redko na plosk udariti plosko, ploskoma 3. ed. ploskanje: navdušen plosk gledalcev ♪
  23.      plôskanje  -a s (ȏ) glagolnik od ploskati: dajati takt s ploskanjem / sprejeli so ga z burnim ploskanjem; navdušeno ploskanje občinstva / slišati je bilo ploskanje po vodi ♪
  24.      plôskati  -am nedov. (ȏ) 1. udarjati z dlanjo ob dlan: otroci so stali v krogu in ploskali // z udarjanjem dlani ob dlan izražati navdušenje, odobravanje: gledalci so navdušeno ploskali / ploskati govorniku, igralcem // ekspr. izražati navdušenje, odobravanje sploh: kako moreš ploskati takim stvarem / občudovali so ga in mu ploskali 2. slišno, plosko udarjati: mati je ploskala s perilom ob perilnik; otrok ploska po vodi / ekspr. ploskati po licu // ekspr. slišno, plosko padati: dež je ploskal v curkih 3. dajati ploskanju podobne glasove: še vedno so ploskali udarci; brezoseb. konji so stopali po lužah, da je ploskalo ploskáje star.: vrteli so se v krogu, ploskaje z rokami ploskajóč -a -e: ploskajoč z dlanmi, je dajal takt; ljudje so ploskajoč sprejeli novico; ploskajoči udarci; ploskajoča množica ♪
  25.      plôskev  -kve tudi plôskva -e ž (ó) 1. kar v eni smeri omejuje predmet: omara ima šest ploskev; majhna, velika ploskev; navpična, vodoravna ploskev; okrogla, štirioglata ploskev 2. navadno s prilastkom del površine predmeta glede na njegovo celoto, oblikovanost: mizna ploskev se blešči; poslikati, poškodovati vrhnjo ploskev; barvna ploskev; čelna ploskev; gladka, ravna ploskev / vodna ploskev / ekspr. zelene in rjave ploskve pokrajine travniki in njive // tak del za določen namen: brusilna, drsna, rezalna ploskev; tovornjak z veliko nakladalno ploskvijo; delovna, odlagalna ploskev površina / stične ploskve / betonska ploskev za kotalkanje; ledena ploskev stadiona; oblaganje stenskih ploskev sten ◊ aer. nosilna ploskev letala ploskev letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; bot. listna ploskev; geol. prelomna ploskev ki nastane ob premaknitvi skladov; geom. ploskev dvorazsežna tvorba; mejna, valjasta ploskev; gled. igralna ploskev del odra, ki je viden publiki in na katerem poteka uprizoritev gledališke igre; lingv. (zgornja) jezična ploskev zgornji del jezika med konico in korenom; min. glavna ploskev somernosti; teh. čelna ploskev ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; tisk. tisk s ploskve ploski tisk; vet. mlevna ploskev površina zoba, s katero žival melje hrano ♪

   9.792 9.817 9.842 9.867 9.892 9.917 9.942 9.967 9.992 10.017  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA