Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (7.367-7.391)


  1.      mohamedánstvo  -a s (ȃ) muslimanstvo: ukvarjati se z mohamedanstvom ♪
  2.      móhant  -a m (ọ̑) gastr. skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka: za malico je imel kepo mohanta ♪
  3.      mój  môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš ♪
  4.      mójster  -tra m (ọ́) 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra ◊ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje ♪
  5.      mojstríti  -ím nedov., mojstrèn (ȋ í) knjiž. 1. obvladovati, premagovati: svojih čustev ni mogel več mojstriti; usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami / publ. neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti 2. učiti, uriti, šolati: mojstriti konja; noč in dan so ga mojstrili ● knjiž. mojstriti jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. kdo je mojstril naslovno vlogo igral ♪
  6.      mojstrováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. samostojno opravljati obrt: kupil si je hišo z delavnico in začel mojstrovati / v tovarni je mojstroval bil mojster 2. obvladovati, premagovati: mojstrovati slabe navade; stisnjene ustnice so pričale, da se težko mojstruje / publ. mojstrovati probleme ● knjiž. mojstrovati jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. dobro je mojstroval verze oblikoval, pisal ♪
  7.      móka  -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil: moka se kvari; presejati moko; stresti moko iz vreče; mleti v moko; ribo povaljati v moki; prt posuti z moko; z moko zaprašena obleka; golaž zgostiti z moko; kakovost moke; vreča moke; biti bel od moke; žganci iz ajdove moke; gleda kakor miš iz moke / bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov; ječmenova, koruzna, pšenična moka; krušna moka 2. s prilastkom temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi: apnenčeva moka; kokosova, krompirjeva moka; krmilna moka; potresti s sladkorno moko 3. nar. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: slive že dobivajo moko / grozdje je v moki ● ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; ekspr. ta pa ni iz zadnje moke ima razmeroma veliko sposobnosti ◊ agr. hmeljna moka grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin; kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti; krvna moka krmilo iz posušene in zmlete krvi; mesna moka krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; bot. moka mokovec; gastr. mehka moka iz zelo drobnih delcev; ostra moka iz drobnih delcev; les. lesna moka zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina ♪
  8.      mókarica  -e ž (ọ̑) 1. prodajalka moke: mokarice na živilskem trgu 2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus: nabirati užitne mokarice ♪
  9.      mokasínka  -e ž (ȋ) nav. mn., pog. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje; mokasin: obuti si mokasinke ◊ zool. himalajska mokasinka v Aziji živeča strupena kača, ki koti popolnoma razvite mladiče, Ancystrodon himalayanus ♪
  10.      móker  môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje ● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno ◊ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih ∙ ekspr. v sodu je še mokro je še vino môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži ♪
  11.      móknat  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na moko: a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir b) slive so lepo moknate 2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške ◊ bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa ♪
  12.      mokosévka  -e ž (ẹ̑) nar. štajersko postovka: mokosevka se je spustila na njivo ♪
  13.      mókovec  -vca m (ọ́) bot. drevo ali grm z nazobčanimi, spodaj belo dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus aria ♪
  14.      mókovica  -e ž (ọ́) bot. drevo ali grm s krpatimi, spodaj dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus austriaca ♪
  15.      mókož  -a m (ọ̑) zool. močvirska ptica s črnimi lisami po rumenem hrbtu, Rallus aquaticus ♪
  16.      mokríca  -e ž (í) 1. nav. mn., zool. raki, ki imajo večino nog hodilk enako oblikovanih, Isopoda: mokrice in pajkovci 2. mn., star. močviren svet, močvirje: izsuševati mokrice ♪
  17.      mól 2 -a m (ọ̑) kem. masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi ♪
  18.      molár  -ja m (ȃ) anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik: korenine molarjev ♦ zool. zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik ♪
  19.      molčáti  -ím [u̯č] nedov., mólči; mólčal (á í) 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike / pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči ● ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati molčé: molče delati, gledati, poslušati ● iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami molčèč -éča -e 1. deležnik od molčati: za mizo so sedeli trije molčeči ljudje; molčeč zaupnik / molčeča globel, noč tiha 2. ki rad molči: molčeč fant; po naravi je bil tih in molčeč ♪
  20.      moledováti  -újem in molédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) nav. ekspr. ponižno vztrajno prositi: moledovali so me, da naj jim pomagam; moledoval je za službo; moledoval je pri njem, da bi z njo lepo ravnal; prosil in moledoval je, da bi ga pustili v kino ∙ nar. moledoval je okrog nje, dokler ga ni spodila proseče jo je nadlegoval, silil vanjo moledujóč -a -e: moledujoč glas; gledati z moledujočimi očmi; prisl.: moledujoče prositi ♪
  21.      moléti  -ím nedov., tudi môlel (ẹ́ í) segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca; iz cunj je molela suha ročica; kamen moli iz tal; zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline molijo v zrak / ekspr. za temi gorami so molele še višje gore so se dvigale / pesn. predmeti nemo molijo v prostranost molèč -éča- -e: veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica ♪
  22.      molílen  -lna -o prid. (ȋ) redko s katerim se moli: Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje (Prežihov) / molilni mlinček zlasti v tibetanskem okolju priprava za mehanično opravljanje molitev; molilna preproga v muslimanskem okolju preproga, na kateri se opravljajo molitve ♪
  23.      molílnica  -e ž (ȋ) zlasti pri judih in muslimanih stavba, namenjena za opravljanje skupnih molitev: postaviti molilnico; iti v molilnico ♪
  24.      molítev  -tve ž (ȋ) rel. 1. usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom: iskati uteho v molitvi; z molitvijo obračati se k Bogu; skupna molitev / molitev za sina / jutranja, večerna molitev; molitev pred jedjo 2. ustaljeno besedilo nabožne vsebine: naučiti se molitve; knjiga molitev / pogrebne molitve ♪
  25.      molíti  mólim nedov. (ȋ ọ́) 1. rel. usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom: pokleknil je in molil; moliti k Bogu, v čast Materi božji; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle // izgovarjati besedilo molitve: moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo vodi molitev 2. po božje častiti: moliti boga / moliti luno, malike, živali; pren., ekspr. moliti mamona ● ekspr. ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje govoriti, pripovedovati molèč -éča -e: moleč obrača oči proti nebu; moleči verniki móljen -a -o: zbrano moljena molitev ♪

   7.242 7.267 7.292 7.317 7.342 7.367 7.392 7.417 7.442 7.467  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA