Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (5.867-5.891)


  1.      kljúb  predl. (ȗ) z dajalnikom za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: iti na sprehod kljub dežju; zborovati kljub prepovedi; uspeti kljub vsem težavam // v prislovni rabi, navadno v zvezi kljub temu izraža nasprotje s prej povedanim: reven je. Kljub temu je radodaren; ranjen je bil, pa je kljub temu prišel do tovarišev / kljub vsemu ga ima še rada kljúb tému da vez., v dopustnih odvisnih stavkih čeprav: večerja nama ni teknila, kljub temu da je bila okusna / piše se tudi z vejico hoče naprej kljub temu, da ne zna poti ♪
  2.      kljubováti  -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati ♪
  3.      kljúč  -a m (ú) 1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa; vtakniti ključ v ključavnico; odkleniti, zakleniti s ključem; ponarejen ključ; ključ od stanovanja, hišnih vrat; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ // takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem 2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv 3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz / ključi za matice 4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ // ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema 5. nav. mn., nar. serpentina, vijuga: na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku ● ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo); ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno ◊ agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; biol., min. določevalni ključ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; muz. ključ znak, ki določa višino not na črtovju; altovski ključ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila; teh. cevni ključ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico ♪
  4.      ključávnica  -e ž (ȃ) 1. priprava, ki zapira kaj tako, da se lahko odpre samo s ključem: kupiti ključavnico; ključavnico odpreti, zakleniti / ključavnica se je zaskočila / cilindrična ključavnica ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem; dozična ključavnica ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado; električna ključavnica; patentna ključavnica; pohištvena, stavbna ključavnica; verthajm(ska) ključavnica ♦ teh. kretnična ključavnica // priprava, pritrjena navadno na vrata z odprtino za ključ: vtakniti ključ v ključavnico / gledati skozi ključavnico odprtino ključavnice ∙ ekspr. daj si ključavnico na usta nehaj govoriti, molči 2. nar. gorenjsko narcisa: natrgati šopek ključavnic ♪
  5.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪
  6.      kljúkec  -kca m (ȗ) 1. nar. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti kljukec; rezati grozde s kljukcem 2. ekspr. šaljiv, navihan človek: to ti je kljukec / lažnivi kljukec ♪
  7.      kljúkica  -e ž (ú) 1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico 2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka: otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo 3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice; kljukica na č ◊ anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin ♪
  8.      kljún  -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga ● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ◊ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  9.      kljunáš  -a m (á) zool. sesalec s kljunom in ploščatim repom, Ornithorhynchus anatinus ♪
  10.      kljúvati  -am in kljújem tudi kljuváti kljúvam in kljújem nedov., kljúval tudi kljuvál (ú; á ú) 1. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoš kljuva zrnje; ptice so vneto kljuvale črvičke / kokoši so začele kljuvati zobati // udarjati, tolči s kljunom: žolna kljuva po deblu / kokoš kljuva pišče 2. brezoseb. imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v prstu mi kljuje; v sencih mu je neznosno kljuvalo 3. ekspr. povzročati neugoden duševni občutek: v njem je kljuvala zavest krivde; v srcu ji kljuje skrb; brezoseb. v duši mu je neprestano kljuvalo kljúvati se, tudi kljuváti se tepsti se (s kljunom): petelina sta se kljuvala ♪
  11.      klobása  -e ž (á) 1. drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: delati, kuhati, peči klobase; cela klobasa; prekajene, sveže klobase; nekoliko premastna klobasa; odrezati kolobarček, košček klobase; pol klobase; špiljenje klobas / nadevati klobase / za malico ima klobaso in sir / krvave klobase krvavice; mesene klobase z nadevom iz mesa // kar je po obliki podobno klobasi: nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso / ekspr. otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase 2. ekspr. navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico: od udarcev so se mu delale klobase; na hrbtu ima klobase 3. tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje: odrezati od klobase čik / dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka ● slabš. kdo bo poslušal njegove klobase razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje; ekspr. zašpiliti klobaso vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti ◊ aer. klobasa vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; gastr. bela klobasa; jetrna klobasa; kranjska klobasa; lovska klobasa; suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; zool. morska klobasa na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria ♪
  12.      klobasár  -ja m (á) slabš. kdor veliko in nespametno govori: težko poslušam tega klobasarja ♪
  13.      klofúta  -e ž (ú) udarec, navadno s plosko roko: dati, dobiti krepko klofuto / pog. primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes // ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: za njegovo delo mu daje le klofute; gre za moralno klofuto / to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju ♪
  14.      klójec  -jca m (ọ̑) nar. vzhodno posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka; krhelj: dala je vsakemu pest klojcev ♪
  15.      klòn 1 klôna m (ȍ ó) šport. gib trupa naprej, nazaj, vstran: preizkušnja klonov / vaditi klone trupa / biti v klonu ♪
  16.      klôpen  -pna -o prid. (ȏ) med., v zvezi klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop ♪
  17.      klopotáča  -e ž (á) zool. ameriška strupena kača, ki ima na repu rožene obročke, Crotalus horridus: gozdna, kobrasta klopotača ♪
  18.      klopôtec  -tca m (ó) 1. lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove: klopotci v vinogradih drdrajo, klopotajo; s klopotcem je preganjal vrabce in škorce; vrti se kot klopotec v vetru 2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klopotec 3. jajce, ki zaradi posušene, pokvarjene vsebine klopota: med jajci sta bila dva klopotca ♪
  19.      klór  -a m (ọ̑) kem. dušljiv, strupen plin rumeno zelene barve, element Cl: razkužiti vodo s klorom ♪
  20.      klôščevec  -vca m (ó) bot. grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinovo olje, Ricinus communis: plantaže kloščevca ♪
  21.      klóvn  -a m (ọ́) komedijant, burkež z značilno namazanim obrazom: nastop klovna / cirkuški klovn ♪
  22.      klubáš  -a m (á) žarg. (navdušen) pripadnik kluba, zlasti športnega: navijači in klubaši ♪
  23.      klubáštvo  -a s (ȃ) žarg. (navdušena) pripadnost klubu, zlasti športnemu: očitajo jim klubaštvo / klubaštvo v športnih organizacijah sebično, ozko pojmovanje ali ravnanje ♪
  24.      kméčki  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle; kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko / vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo ◊ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; jur. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica kméčko prisl.: kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega ♪
  25.      kmetíjstvo  -a s (ȋ) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom: v kmetijstvu so dosegli lepe uspehe / živi od kmetijstva / industrializacija in kolektivizacija kmetijstva / oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo ♪

   5.742 5.767 5.792 5.817 5.842 5.867 5.892 5.917 5.942 5.967  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA