Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (5.792-5.816)


  1.      kíselkast  -a -o [sǝl in sǝu̯] prid. (ȋ) nekoliko kisel: kiselkast kruh / kvas ima kiselkast okus / iz odprte kleti je vel zatohel, kiselkast zrak / ekspr. odgovorila je s kiselkastim nasmehom kíselkasto prisl.: kiselkasto se je nasmehnil ♪
  2.      kisík  -a m (ȋ) med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje; spajati se s kisikom; jeklenka (napolnjena) s kisikom; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik / aparat za kisik ♦ kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; prosti kisik ki ni vezan v spojino; zračni kisik ki je v zraku; teh. tekoči kisik ♪
  3.      kíslast  -a -o prid. (í) kiselkast: kislasta pijača / juha s kislastim okusom ♪
  4.      kislína  -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida ◊ agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice ♪
  5.      kislôben  -bna -o prid. (ó ō) nekoliko kisel: kisloben sad / je kislobnega okusa ♪
  6.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  7.      kíta  -e ž (í) 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule ∙ star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja) 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah ♪
  8.      kitolóvec  -vca m (ọ̑) 1. lovec na kite: bil je izkušen kitolovec 2. kitolovka: odpluti na kitolovcu ♪
  9.      kízmet  in kísmet -a m (ȋ) po verovanju mohamedancev usoda: vdati se v kizmet ♪
  10.      kjántarica  -e ž (ȃ) pog. opletena trebušasta steklenica, ki drži približno 2 l: piti iz kjantarice / kjantarica vina ♪
  11.      kjé  prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
  12.      kjèr  in kjér vez. (ȅ; ẹ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja: naj ostane, kjer je; odpelji jih tja, kjer ni nevarnosti; ni šla nikamor, kjer bi ga lahko srečala / napisal je članek, kjer govori o prometu v katerem; želel je videti hišo, kjer se je rodil v kateri / vrglo ga je v jarek, kjer je obležal in tam je obležal // za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: povsod, kjer se je ustavil, so ga zapodili; ekspr. shajata se, kadar in kjer se moreta ♪
  13.      kjèrkóli  in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli vez. (ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: kjerkoli se ustaviš, povsod ga najdeš / ustavlja se v vsaki gostilni, kjerkoli imajo dobro vino v kateri ♪
  14.      kjèrsibódi  in kjérsibódi in kjèr si bódi in kjér si bódi prisl. (ȅ-ọ́; ẹ̑-ọ́) kjerkoli: avtobus se ne ustavlja kjersibodi, ampak samo na postajah; tu lahko več koristiš kakor kjersibodi drugje ♪
  15.      kládivar  tudi kladívar -ja m (ā; ȋ) 1. ekspr. kovač: kladivarji in rudarji / za kladivarja se boš kmalu izučil 2. vznes., s prilastkom kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge: bil je kladivar koroškega slovenstva; kladivar usode ◊ strojn. mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi ♪
  16.      kládivce  tudi kladívce -a s (á; ȋ) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku ◊ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno ♪
  17.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  18.      klafáč  -a m (á) pog., slabš. 1. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega klafača; to ti je klafač in bahač 2. kvantač: je velik pijanec in klafač ♪
  19.      kláka  -e ž (ā) knjiž., ekspr. najeta skupina ljudi, ki v gledališču, na prireditvah ploska, žvižga: pevka je imela svojo klako / navdušena klaka ploskanje, žvižganje ♪
  20.      klánec  -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu; šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber // nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib ♦ fiz. poševna ravnina ♪
  21.      klánjati se  -am se nedov. (ȃ) 1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal; globoko se klanjati; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal 2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano ∙ slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se 3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji; v vsem se mora klanjati drugim klanjajóč se -a -e: klanjajoč se na vse strani, je odšel ♪
  22.      klàp  medm. (ȁ) posnema glas pri udarcu ob zapiranju: roleta se spusti, klap ♪
  23.      klápa 1 -e ž (á) pog. skupina, druščina: pripada isti klapi; hotel se je uveljaviti v klapi / s svojo klapo je šel na izlet / fantje se družijo v večje ali manjše klape / tatinske klape ♪
  24.      klápast  -a -o prid. (á) 1. nav. ekspr., navadno v zvezi z uho povešen, ohlapen: pes s klapastimi ušesi 2. ekspr. potrt, pobit: ves zmeden je in klapast / od bolezni je še vsa klapasta brez moči, onemogla ♪
  25.      klápav  -a -o prid. (á) navadno v zvezi z uho klapast: pes s klapavimi ušesi ♪

   5.667 5.692 5.717 5.742 5.767 5.792 5.817 5.842 5.867 5.892  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA