Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
US (567-591) 
- drúštvece in drúštevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) manjšalnica od društvo: ustanovili smo nekakšno društvece ♪
- drúštven -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno ♪
- drúštvenica -e ž (ȗ) zastar. članica: število društvenic se je znatno povečalo ♪
- drúštvenik -a m (ȗ) zastar. član: bil je zelo agilen društvenik; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika ♪
- društvenína -e ž (ȋ) zastar. članarina: plačati društvenino ♪
- drúštvo -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo
narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
- društvovánje -a s (ȃ) glagolnik od društvovati: dijaško društvovanje ♪
- društvováti -újem nedov. (á ȗ) star. biti, delovati v društvih: v mladih letih je veliko društvoval ♪
- dúktus -a m (ȗ) knjiž. način, značilnosti pisave: avtorja izdaja že sam duktus; pren. celotni duktus enodejanke je izveden z izrednim posluhom; duktus fabule ♪
- dúš -a m (ȗ) nar., slabš., v zvezi koruzni duš koruzni kruh, koruzni žganci: skoraj vsak dan so jedli koruzni duš ♪
- dúš medm. (ȗ) pog. izraža močno podkrepitev trditve: duš, me zebe / odpri, krščen duš kršenduš ♪
- dúša -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo
dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca
/ mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš
prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne
bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
- dúšanje -a s (ū) glagolnik od dušati se: vse njegovo dušanje ni nič pomagalo / v njihovem govorjenju je bilo obilo grdega dušanja ♪
- dúšati se -am se nedov. (ū) ekspr. 1. hrupno zagotavljati, zatrjevati: kar naprej se duša, da ni nikomur nič dolžen; dušal se je in prisegal, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo 2. pridušati se, preklinjati: dušal se je, da je bilo več kletvic kot pa besed ♪
- dušebrížen -žna -o prid. (ȋ) nav. šalj. ki izraža skrb za duše: dušebrižna beseda / dušebrižno delo ♪
- dušebrížnik -a m (ȋ) nav. šalj. duhovnik, župnik: dušebrižniki in vzgojitelji ♪
- dušebrížništvo -a s (ȋ) nav. šalj. opravljanje duhovniškega poklica: dušebrižništvo mu je delalo velike skrbi / posvetiti se dušebrižništvu ♪
- dúšec -šca m (ȗ) agr. neprijeten vonj soda ali vina v njem: vino ima dušec ♪
- dušegréjka -e ž (ẹ̑) v ruskem okolju, nekdaj ženska jopica brez rokavov in gumbov: ženske so pletle nogavice in dušegrejke; dekle v nedeljski dušegrejki ♪
- dušegúbka -e ž (ȗ) med drugo svetovno vojno posebno opremljen avtomobil za uničevanje ljudi s plini: človeštvo ne bo pozabilo nacističnih krematorijev in dušegubk ♪
- dúšek -ška m (ū) 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak // zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho ● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil;
prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo ♪
- dúšen -šna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno ♪
- dušênje -a s (é) glagolnik od dušiti: moriti čebele z dušenjem / dušenje iniciative podrejenih / dušenje zvoka / dušenje zelenjave, mesa ♦ fiz. časovno manjšanje amplitude pri nihanju ♪
- dušeslóvec -vca m (ọ̑) strokovnjak za psihologijo; psiholog: razvil se je v pomembnega dušeslovca / dober pisatelj je tudi dober dušeslovec ♪
- dušeslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dušeslovje; psihološki: dušeslovna študija / dušeslovna analiza ♪
442 467 492 517 542 567 592 617 642 667 
