Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (5.426-5.450)


  1.      jávljati  -am nedov. (á) 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo 2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi jávljati se 1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji 2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod // pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo 3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi // žarg., šol. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi popravili ocene 4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise ♪
  2.      jávnost  -i ž (á) 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa ● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost ◊ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna ♪
  3.      jávor  -a in -ja m (á) gozdno drevo s širokimi, dolgopecljatimi listi in belim lesom: visoki javori; bukve in javori / pog. miza iz javora javorovega lesa ♦ bot. beli javor s peterokrpimi, neenakomerno nazobčanimi listi, Acer pseudoplatanus; ostrolistni javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; trokrpi javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum; les. tičji javor furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram ♪
  4.      jàz  jáza m (ȁ ȃ) knjiž. 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost // s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo ◊ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo ♪
  5.      jázbec  -a [bǝc] m (ȃ) 1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno ♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom // samec te živali: jazbec in jazbečevka 2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš ♪
  6.      jázbina  in jazbína -e ž (ȃ; í) 1. jazbečji brlog: spustiti psa v jazbino; pren., slabš. izvleči sodrgo iz njenih jazbin 2. slabš. slabo, neprimerno stanovanje: stlačili so jih v umazano jazbino 3. nav. ekspr. skrivališče, zaklonišče, bunker: kopati jarke in jazbine ♪
  7.      jazz  -a [džéz tudi džêz] m (ẹ̑; ȇ) popolnoma ali delno improvizirana glasba, ki temelji na folklorni glasbi ameriških črncev: poslušati jazz; razvoj, smeri jazza / pog. na odru je igral jazz jazz orkester ♦ muz. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju; neskl. pril.: jazz festival; jazz glasba ♦ muz. jazz orkester orkester, ki izvaja jazz; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok ♪
  8.      jécanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od jecati: v zadregi se ni mogel ubraniti jecanja / odvaditi se jecanja / poslušati jok in jecanje ♪
  9.      jecljáj  -a m (ȃ) 1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali 2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji ♪
  10.      ječáti  -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti ∙ ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni ♪
  11.      jêčmen  -éna m (é ẹ́) 1. kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, ali njeno seme: mlatiti, sejati, žeti ječmen; mleti, phati ječmen; pražiti ječmen za kavo / jari, ozimni ječmen 2. gnojno vnetje lojnic v veki: dela se mu ječmen; imeti ječmen ◊ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik; goli ječmen ki se pri mlačvi izlušči iz pleve; bot. mišji ječmen trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum; etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi ♪
  12.      ječménka  -e ž (ẹ̄) 1. redko ječmenova slama: kup ječmenke 2. knjiž. ječmenova moka: na žrmljah zmleta ječmenka 3. agr. zgodnja hruška zelene, rumenkaste ali rjaste barve: petrovke in ječmenke ♪
  13.      jéd  -í ž, daj., mest. ed. jédi (ẹ̑) 1. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki: vsaka jed mu tekne; kuhati, pripravljati, servirati jedi; gosta, neslana, okusna, dobro zabeljena jed; žganci so njegova najljubša jed / mesne, mlečne, zelenjavne jedi / na razpolago so gotove jedi že pripravljene; postreči s hladnimi jedmi ki se jedo nekuhane ali ohlajene; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; narodna jed značilna za kak narod, kako področje; obredna jed ki je v navadi ob določeni priložnosti, včasih s simbolnim pomenom; samostojna jed ki se jé brez drugih jedi; jedi po naročilu ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči ♦ gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; začetna jed prva jed na menuju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; rel. postna jed ki se sme jesti tudi na postne dni // ed. kar se jé, jedi: skrbeti za jed in pijačo; madeži od jedi / jed mu je obležala v želodcu / dolgo vzdrži brez jedi hrane; ljubi dobro jed 2. ed. uživanje hrane, jedi: siliti k jedi; brati pri jedi; zmernost v jedi; piti med jedjo / jemati zdravilo po jedi, pred jedjo ● nižje pog. nazaj se držati pri jedi jesti manj, kot si kdo želi; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki ♪
  14.      jèdet  [dǝt] medm. (ȅ) izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jedet, kako si bled // izraža začudenje, presenečenje: jedet, kaj takega pa še ne ♪
  15.      jèdeta  [dǝt] medm. (ȅ) izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jedeta, padel bo // izraža začudenje, presenečenje: jedeta, koliko jih je / jedetana ♪
  16.      jedílo  -a s (í) nav. mn., knjiž. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki; jed: pripravlja dobra jedila; izbrana, okusna jedila; vrsta jedil / hladna in topla jedila / star. Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) hrane ♦ rel. blagoslov(itev) velikonočnih jedil blagoslovitev gnjati, pirhov, hrena in potice, ki se pripravijo za veliko noč ♪
  17.      jêdrce  tudi jédrce -a s (ē; ẹ̄) notranji, užitni del nekaterih sadov, ki imajo trdo, olesenelo lupino: izbirati jedrca iz luščin; tolči orehe in luščiti jedrca; zmleti, zrezati jedrca; lešnikova, mandeljnova, orehova jedrca / bučna, sončnična jedrca ◊ biol. gostejše okroglasto telesce v celičnem jedru; vet. okroglo ali ovalno znamenje na grizni ploskvi spodnjih sekalcev pri konju, po katerem se presoja njegova starost ♪
  18.      jedrén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko 1. ki z malo besedami pove bistveno; jedrnat: izreki v jedreni obliki izražajo izkušnje iz življenja 2. čvrst, krepek: jedrena postava ♪
  19.      jedríšče  -a s (í) knjiž., redko jedro, središče: okrog starih jedrišč naselja nastajajo novi predeli / omenjeni stavek je jedrišče vašega ustvarjanja ♪
  20.      jêdro  -a s (é) 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina) // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek ● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno ◊ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože ♪
  21.      jèh  medm. (ȅ) izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jeh, jeh, hudo je ♪
  22.      jéhovec  -vca m (ẹ̄) pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje: napovedi jehovcev ♪
  23.      Jéhovin  -a -o prid. (ẹ̑) rel., v zvezi Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje ♪
  24.      jéhovka  -e ž (ẹ̄) ženska oblika od jehovec: bila je navdušena jehovka ♪
  25.      jéj  in jèj medm. (ẹ̑; ȅ) izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jej, kako grozno je to; jej, jej, kaj bo iz tebe // izraža začudenje, presenečenje: jej, da si tukaj; jej, kako se sveti ♪

   5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA