Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (5.192-5.216)


  1.      izpévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v tem delu avtor izpeva svojo dušo izpévati se prihajati v stanje, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: nova zbirka kaže, da se pesnik polagoma izpeva ♪
  2.      izpíhati  -am dov., tudi izpihájte; tudi izpihála (í) 1. s pihanjem spraviti iz česa: izpihati kaj iz cevi / izpihati jajce / ekspr. skoraj bi si izpihala pljuča, tako je hitela 2. ekspr. s pihanjem izoblikovati, ustvariti: izpihati ton iz piščali izpíhati se prenehati pihati: burja, veter se izpiha izpíhan -a -o: izpihano jajce; prim. spihati ♪
  3.      izpihávati  -am nedov. (ȃ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline ♪
  4.      izpíhniti  -em dov. (í ȋ) s pihanjem spraviti iz česa: izpihniti vodo iz cevke // s pihanjem spraviti iz ust, pljuč: izpihniti cigaretni dim izpíhnjen -a -o: izpihnjeno jajce ♪
  5.      izpihováti  -újem nedov. (á ȗ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihovati smeti // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihovati tobakov dim ♪
  6.      izpírati  -am tudi spírati -am nedov. (ȋ) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: izpirati perilo; izpirati z mlačno vodo; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom; izpirati usta 2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izpirati blato z lopate; izpirati kri z roke 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega: nalivi izpirajo zemljo; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke 4. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: izpirati zlato ◊ fot. izpirati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; med. izpirati nožnico; izpirati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi ♪
  7.      izpísanost  -i ž (í) navadno v zvezi s pisava ustaljena, individualna izoblikovanost: izpisanost pisave ♪
  8.      izpísati  in izpisáti -píšem dov., izpíšite (í á í) 1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta: izpisati metafore iz pesmi; izpisati podatke iz matične knjige; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo 2. napisati vse črke v besedi: v dokumentu je treba ime izpisati // napisati s črkami: izpisati število (z besedo) 3. napisati v celoti, do konca: črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti fašizmu napisali ◊ adm. izpisati samoglasnik v stenografiji označiti ga s posebnim znakom izpísati se in izpisáti se 1. prenehati biti član kake organizacije, društva: izpisati se iz društva; izpisati se iz šole, tečaja; elipt. izpisal se je / izpisati se iz volilnega imenika 2. biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena: kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal izpísan -a -o: izpisani podatki; skrbno izpisane črke; izpisana pisava pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane ♪
  9.      izpísek  -ska m (ȋ) 1. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpiske / dobesedni izpiski iz klasikov 2. navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa: priskrbeti si za poroko vse izpiske / izpisek iz volilnega imenika; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake osebe; izpisek iz poročne matične knjige dokument s podatki o poroki kake osebe; izpisek iz rojstne matične knjige dokument s podatki o rojstvu kake osebe; izpisek iz zemljiške knjige ♪
  10.      izpísnica  -e ž (ȋ) potrdilo o prenehanju članstva v kaki organizaciji, društvu: dati, dobiti izpisnico; zaprosil je za izpisnico, da bi lahko prestopil v drug klub ◊ adm. listina, s katero se navedeni neuporabni material zavrže, v knjigovodski evidenci pa izknjiži ♪
  11.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  12.      izpíti  -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči ∙ izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela ♪
  13.      izplačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, poravnavati v denarju, kar komu pripada: izplačevati osebne dohodke, doto, pokojnino // poravnavati denarne obveznosti do koga: izplačevati dediče, delavce 2. dajati, izročati določeno denarno vsoto: blagajnik je izplačeval počasi, da se ne bi uštel izplačeván -a -o: redno izplačevani osebni dohodki ♪
  14.      izplahníti  in izpláhniti -em in splahníti in spláhniti -em dov. (ȋ á) nar. izplakniti: posodo je treba umiti in izplahniti; izplahniti s čisto vodo / izplahniti usta; prim. splahniti ♪
  15.      izplakníti  in izplákniti -em in splakníti in splákniti -em dov. (ȋ á) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izplakniti perilo; umiti in izplakniti posodo; izplakniti v mrzli vodi 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: kozarci so čisti, samo izplakni jih / izplakniti usta; z vodo si izplakniti obraz ∙ ekspr. izplakniti si grlo kaj popiti 3. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izplakniti prah z obraza; pren., ekspr. izplakniti si jezo z vinom izpláknjen in spláknjen -a -o: izplaknjene steklenice; izplaknjeno perilo ♪
  16.      izplakovánje  tudi splakovánje -a s (ȃ) glagolnik od izplakovati: izplakovanje perila, posode; izplakovanje z vodo / posoda za izplakovanje / izplakovanje ust ♦ avt. izplakovanje dvotaktnega motorja odstranjevanje izpušnih plinov s svežo zmesjo goriva in zraka ♪
  17.      izplakováti  -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati; izplakovati perilo; izplakovati posodo v čisti vodi 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg ♪
  18.      izplazíti  in izpláziti -im, in izpláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) knjiž., navadno v zvezi z jezik potisniti iz ust: bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel ♪
  19.      izplazljív  -a -o prid. (ȋ í) biol., navadno v zvezi izplazljiv jezik jezik, ki se da potisniti iz ust: žabe lovijo žuželke z izplazljivim jezikom ♪
  20.      izpljúniti  -em dov. (ú ȗ) izvreči iz ust: izpljuniti kri, slino; izpljuniti prežvečeni košček mesa; izpljuniti skozi zobe ♪
  21.      izpljúvati  -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú) izmetati iz ust: izpljuvati kri; odkašljal se je in izpljuval slino; pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce izpljúvati se, in izpljuváti se s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati ♪
  22.      izpod  tudi spod predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja ∙ gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč // publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti ♪
  23.      izpod...  ali izpod... in spod... ali izpod... tudi spod... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izpodjeda, izpodkop 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izpodneben, izpodnebnik; prim. spod... ♪
  24.      izpodnében  tudi spodnében -bna -o prid. (ẹ̑) ki pride, pade izpod neba: izpodnebna voda / rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo ♦ min. izpodnebno železo meteorsko železo ♪
  25.      izpodnêsti  -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal // v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo // v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo ● žarg. partizani so enega izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek ♪

   5.067 5.092 5.117 5.142 5.167 5.192 5.217 5.242 5.267 5.292  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA