Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (4.542-4.566)



  1.      gróbanica  -e ž (ọ̑) agr. veja, mladika (matične) rastline, ki, pokrita z zemljo, požene korenine: grobanice dobro uspevajo
  2.      grobár  -ja m (á) 1. kdor koplje grobove: opravljal je službo grobarja; pren., knjiž. sam je bil grobar svoje časti 2. zool., v zvezi navadni grobar hrošč, ki leže jajčeca v mrtvo žival in jo potem zakoplje, Necrophorus vespillo
  3.      gróblja  -e ž (ọ̑) 1. kup nametanega kamenja: pobiral je kamenje na njivi in ga nosil na grobljo; s plevelom porasle groblje // star. podrtija, razvalina: njegova domačija je pusta groblja; stolp je samo še črna groblja 2. geogr. nasutina ledenika: vzdolž ledenika se vlečejo groblje / čelna, stranska groblja
  4.      grohotáti se  -ám se in -óčem se nedov., ọ́) raba peša krohotati se: rad se grohota njegovim šalam; grohotali so se na vsa usta; grohotal se je, da je kar odmevalo grohotáti ekspr., redko krakati: vran grohoče v tišino
  5.      grômek  -mka -o prid. (ó) ekspr. glasen, hrupen: gromek glas, smeh; pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem // knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljen grômko prisl.: zmaga je gromko odjeknila po vsem svetu; gromko se zakrohotati
  6.      gromovít  -a -o prid. () 1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdenih, vznesenih 2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito gromovíto prisl.: gromovito se je zasmejal
  7.      gromóvnik  -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor zelo glasno, navdeno govori, se zavzema za kaj: bil je eden izmed glavnih gromovnikov v skupščini; politični gromovnik / gromovnik svobode glasnik, oznanjevalec 2. knjiž. naslov za boga Jupitra ali Zeusa: veliki gromovnik / kot pristavek k imenu tega boga gromovnik Jupiter
  8.      grozánski  -a -o prid. () ekspr. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo / oblak je velik in grozanski grozen, strašen 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trč grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen
  9.      grôzdek  tudi grózdek -dka m (ō; ọ̑) manjšalnica od grozd: iskala je pozabljene grozdke v vinogradu / ribezovi grozdki ♦ vrtn. rastlina z modrimi cveti v pokončnih grozdih, Muscari
  10.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši () 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri di / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah
  11.      grozíti  -ím nedov. ( í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zadi 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati
  12.      grozôtnost  -i ž (ó) značilnost grozotnega: grozotnost starih prerokovanj / posledice so se pokazale v vsej svoji grozotnosti / okusil je grozotnosti življenja
  13.      grozovítnež  -a m () zastar. grozen človek: pusti ga, grozovitneža
  14.      grôžnja  -e ž (ó) obljuba, napoved komu česa neprijetnega, hudega: ustrašiti se grožnje; izpolniti grožnjo; ostalo je samo pri grožnji; v njegovih besedah je bilo čutiti prikrito grožnjo / publ. politika zastraševanja in groženj
  15.      grúda  -e ž (ú) 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda // s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala ● knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovinaagr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
  16.      grúditi  -im nedov.) star. gristi, glodati: gruditi prepečenec, skorjo kruha ∙ ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; star. vest ga grudi ima neugoden devni občutek zaradi zavesti krivde grúditi se 1. padati, klecati: noge so odpovedale, začel se je gruditi / grudil se je pod bremenom 2. zbirati se, kopičiti se: na nebu so se grudili črni oblaki
  17.      grúh  -a m () nar. zahodno grč: z gruhom nasuta pot
  18.      grúliti  -im nedov., grulíla tudi grúlila (ú) 1. oglašati se z glasom grugru: v parku so grulile grlice; revec je grulil in pihal // ekspr. dajati gruljenju podobne glasove: v kotu je čepel otrok in grulil 2. ekspr. prijazno, dvorljivo govoriti: ves čas ji je nekaj grulil grulèč -éča -e: gruleči golobje
  19.      grúpen  -pna -o prid. () nanašajoč se na grupo; skupinski: grupni interesi; grupno vodstvo / aktivizirati slatelje v grupnem delu; grupno nastopanje ♦ voj. grupno letenje letenje dveh ali več bojnih letal pod enotnim poveljstvom
  20.      gubernátor  -ja m () v carski Rusiji predstojnik gubernije: postavili so ga za gubernatorja
  21.      gubêrnija  -e ž (é) v carski Rusiji višja upravna enota: služboval je v raznih gubernijah
  22.      gúbica  -e ž (ú) manjšalnica od guba: ob kotičkih oči in ust je zapazil gubice / obleka z zalikanimi gubicami
  23.      gúč  -a m () nar. vzhodno govor: njegov guč je vse navdil
  24.      gúganje  -a s (ū) glagolnik od gugati: guganje je otroka uspavalo / guganje ladje
  25.      gúgati  -am tudi -ljem nedov. (ū) premikati iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: valovi gugajo čolne; veter guga veje; pri hoji se guga; v pristanišču se gugajo jambori / gugala je v naročju otroka ujčkala, zibala / gugati se na gugalnici, na stolu / ekspr. počasi sta se gugala proti domu hodilanavt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi gúgati se ne stati trdno, biti majav: miza se guga, ne morem pisati na njej gugáje: gugaje zibko, je zaspala gugajóč -a -e: peljala sva se v počasnem, gugajočem se avtobusu

   4.417 4.442 4.467 4.492 4.517 4.542 4.567 4.592 4.617 4.642  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA