Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
US (4.251-4.275) 
- germaníst -a m (ȋ) strokovnjak za germanistiko: slovit germanist / seminar za profesorje germaniste / pog. sestanek germanistov iz drugega letnika slušateljev oddelka za germanistiko ♪
- germanofíl -a m (ȋ) kdor se navdušuje za nemško politiko ali kulturo ♪
- gíbati -ljem tudi -am nedov., tudi gibála (ȋ) 1. raba peša delati gibe, premikati se: star je, komaj še giblje; z roko že lahko giblje / ustnice gibljejo, a ne govorijo; preh. veter giblje veje ∙ ekspr. dokler bom gibal, bom jaz gospodar dokler bom živel; pog., ekspr. dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo dokler bom imel le malo moči 2. knjiž. povzročati, pospeševati kako dogajanje: ta oseba giblje dejanje drame; poezija giblje vse, kar je v dobi globoko človeško gíbati se 1. premikati se, hoditi: to vozilo se lahko giblje po kopnem in v vodi; gibati se po obodu kroga; gibati se v ravni črti; gibati se z migetalkami // spreminjati položaj: morje se je burno, nemirno gibalo; veje se gibljejo v vetru 2. biti, zadrževati se kje: mnogo se giblje na svežem zraku; gibal se je v visokih krogih pariške družbe; najraje se giblje med mladino //
knjiž. biti omejen, postavljen na kako področje: razprava se giblje v družbenopolitični sferi / publ. nezadovoljstvo se giblje v mejah upravičene kritike 3. biti, nastopati v določenem razponu: cene se gibljejo od pet do deset dinarjev za kilogram; proizvodnja jekla se giblje od tisoč do dva tisoč ton letno; jutranje temperature so se gibale od minus tri do minus osem // publ. biti samo približno določen, ocenjen: škoda se giblje od dveh do treh milijonov gibajóč -a -e: gibajoča sila; gibajoče se ustnice ♪
- gibelín -a m (ȋ) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš cesarske politike, usmerjene proti papeški politiki: genovski gibelini; gvelfi in gibelini ♪
- gíben -bna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gib: relief predstavlja zbirko gibnih motivov; poustvarjati gibne in zvočne lastnosti predmetov / izražati čustva z gibnimi oblikami // star. gibalen: gibna sila ♪
- gibljáj -a m (ȃ) nav. ekspr. malo zaznaven, rahel gib: videti je bilo vsak gibljaj njenega telesa; z enim samim gibljajem ga je odslovila; najmanjši gibljaj te lahko izda / rahel gibljaj trepalnic; pren. gibljaj umetnikove duše ♪
- gibljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji; gibljiv sklep 2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav; gibljiva polovica lesenih vrat // ki ni vedno enak: gibljive cene; pren. človek gibljivega značaja ♦ ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške; lingv. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi gibljívo prisl.: posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj ♪
- gigánt -a m (ā) 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja 3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov; tehnični gigant ♪
- gigantomaníja -e ž (ȋ) ekspr. pretirana težnja po nenavadno velikem, gigantskem: investicijska gigantomanija; pojavi gigantomanije v gradnji industrije ♪
- gigántski -a -o prid. (ā) ekspr. nenavadno velik, velikanski: gigantski industrijski obrat; gigantske razsežnosti kipa / gigantski boji v revoluciji; gigantski napredek tehnike; opraviti gigantsko delo ♪
- giljotína -e ž (ȋ) v nekaterih deželah naprava za obglavljanje obsojencev: peljati pod giljotino; usmrtiti z giljotino / obsodili so ga na giljotino smrtno kazen z obglavljenjem s to napravo ♪
- giljotinírati -am dov. in nedov. (ȋ) v nekaterih deželah usmrtiti z giljotino: javno giljotinirati ♪
- gimnást -a m (ȃ) pri starih Grkih učitelj v gimnaziju: grški gimnasti // knjiž., redko telovadec: biti navdušen gimnast ♪
- gimnástičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na gimnastiko, telovaden: začeti z gimnastičnimi vajami; gimnastično orodje / gimnastično društvo ♪
- gimnázij -a m (á) 1. pri starih Grkih ustanova za (telesno) vzgojo: gimnazij v Atenah / gimnaziji spadajo med najpomembnejše oblike grške arhitekture poslopja teh ustanov 2. zastar. gimnazija: vstopiti v gimnazij ♪
- gín in džín -a [džin] m (ȋ) žganje z okusom po brinovih jagodah: pili so gin; gin s sodo ♪
- ginekologíja -e ž (ȋ) veda o ustroju, boleznih in zdravljenju ženskih spolnih organov: razvoj ginekologije ♪
- ginévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. ponehavati, izgubljati se: strah je gineval; ta navada že gineva; njegovo navdušenje je bolj in bolj ginevalo / popoldan je le počasi gineval 2. slabeti, hirati: vidno je ginevala pod težo skrbi / spomin mu vedno bolj gineva peša ♪
- gládek -dka -o, stil. gladák gládka -o in -ó prid., gladkéjši tudi glájši (á; ȃ á) 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev ● njegov glas je
bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben ◊ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta gládko stil. gladkó prisl.: ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu ∙ gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja ♪
- gláden -dna -o prid. (á ā) knjiž. ki čuti potrebo po jedi; lačen: otrok je gladen in žejen; gladna žival / skušali so jih rešiti gladne smrti od lakote // z rodilnikom ki si zelo želi česa: bili so gladni krvi; dobrote in ljubezni gladen otrok ♪
- gládenje -a s (á) glagolnik od gladiti: uspavati z gladenjem / gladenje površine glajenje ♦ kozm. ročna masaža, pri kateri se (koža) gladi ♪
- gladílnik -a m (ȋ) priprava za glajenje površine: čevljarski gladilnik / zastar. krojaški gladilnik likalnik ♦ papir. priprava na papirnem stroju iz več gladkih jeklenih valjev, med katerimi se premika papirna plast, da se zgladi; strojn. fini brusni kamen za zadnje, ročno brušenje orodja ♪
- gladko... prvi del zloženk nanašajoč se na gladek: gladkobesednost, gladkoceven, gladkodlak, gladkolusk ♪
- glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ) 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno // zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu
Glas! zalajaj 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo // navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti
na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje
govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ◊ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku ♪
- glásba -e ž (ȃ) 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: gojiti, proučevati glasbo; biti dovzeten za glasbo; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba; klasična, ljudska glasba; lahka, resna, zabavna glasba; instrumentalna, vokalna glasba / profesor glasbe; akademija za glasbo // glasbeno delo: napisati glasbo za film; avtor glasbe k drami je znan komponist 2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba; spored lahke glasbe; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu ◊ gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela; muz. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; atonalna glasba; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah; komorna glasba za
izvajanje z manjšim številom glasbenikov; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; programska glasba ♪
4.126 4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 
