Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (276-300)


  1.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  2.      ustonóša  -e ž (ọ̄) zool. sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia ♪
  3.      ustòp  -ópa m (ȍ ọ́) knjiž. drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju: dekleti sta si enaki po ustopu in koraku / postavil se je v boksarski ustop ♪
  4.      ustópati se  -am se nedov. (ọ̄) postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali ustópati zastar. odstopati: ustopati komu svoje pravice ♪
  5.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. (ȋ ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino ♪
  6.      ustrahoválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se ustrahuje: ustrahovalni ukrepi; okupatorjeva ustrahovalna dejanja / ustrahovalna metoda v vzgoji ♪
  7.      ustrahovánje  -a s (ȃ) glagolnik od ustrahovati: ustrahovanje otrok s palico; ustrahovanje, grožnje in nasilje / sinovo ustrahovanje očeta ♪
  8.      ustrahovánost  -i ž (á) stanje ustrahovanega: trpeti zaradi ustrahovanosti ♪
  9.      ustrahováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: ni se pustil ustrahovati; ustrahovati prebivalstvo // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: žena ga hoče ustrahovati; ustrahovati podrejene ustrahujóč -a -e: preplašil jo je njegov ustrahujoči glas ustrahován -a -o: ustrahovani učenci; žena je bila ustrahovana ♪
  10.      ustranjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti: stolpce že ustranjujejo ♪
  11.      ustrašíti  -ím in ustrášiti -im dov., ustrášil (ȋ í; á ȃ) 1. vzbuditi strah: nič mu ni storil, le ustrašil ga je; ustrašiti koga s krikom / bav bav, ga je ustrašila skozi okno 2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela; oplašiti: grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej; slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma ustrašèn -êna -o in ustrášen -a -o: ustrašen otrok; bil je ves ustrašen ♪
  12.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  13.      ustrašljív  -a -o prid. (ȋ í) redko boječ, bojazljiv: ustrašljivi fantje ♪
  14.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  15.      ustrelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustreliti: grozili so mu z ustrelitvijo; množične ustrelitve; ustrelitev talcev ♦ jur. obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo ♪
  16.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil (ȋ í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi ♪
  17.      ustreljênec  -nca m (é) kdor je ustreljen: pokopati ustreljence ♪
  18.      ustrézati  -am nedov. (ẹ̄) 1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo // biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo 2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu // biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza 3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več 4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem ● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi ustrezajóč -a -e: ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari ♪
  19.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪
  20.      ustrezljív  -a -o prid. (ȋ í) zastar. 1. ustrezen: vzeti ustrezljivo posodo 2. ustrežljiv: bil je dober in ustrezljiv fant ♪
  21.      ustréznica  -e ž (ẹ́) lingv. izraz z enakim pomenom v drugem jeziku: pripisati angleškim izrazom slovenske ustreznice ♪
  22.      ustréznik  -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. lingv. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik ♪
  23.      ustréznost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost ustreznega: problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije ♪
  24.      ustrežljív  -a -o prid., ustrežljívejši (ȋ í) ki rad ustreže: ustrežljiv natakar; bila je prijazna in ustrežljiva / ustrežljive kretnje ustrežljívo prisl.: ustrežljivo odpreti vrata; ustrežljivo ji je pomagal stopiti z voza ♪
  25.      ustrežljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ustrežljivega človeka: znani sta njegova prijaznost in ustrežljivost; zoprna ji je vsiljiva ustrežljivost / ekspr. kar topil se je od ustrežljivosti bil je pretirano ustrežljiv ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA