Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (267-291)



  1.      ústničnoústničen  -čna -o prid. (-) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: ustničnoustnični soglasnik
  2.      ústnik  -a m () priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara: vtakniti cigareto v ustnik; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe; ustnik za cigarete // temu podoben nastavek: ustnik balona, cevi ♦ muz. del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje
  3.      ústno  -a s (ū) zastar. ustnica: zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje; poljubil jo je na ustna; odšel je z nasmehom na ustnih
  4.      ústnost  -i ž () značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila ♦ jur. načelo ustnosti načelo, po katerem je postopek usten, neposreden
  5.      ustolíčenje  -a s () glagolnik od ustoličiti: ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima
  6.      ustoličeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor ustoličuje: ustoličevalec nadškofov ♦ zgod. ustoličevalec koroških vojvod
  7.      ustoličeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na ustoličevanje: ustoličevalni običaji, obredi / ustoličevalna pesem
  8.      ustoličevánje  -a s () glagolnik od ustoličevati: ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji
  9.      ustoličeváti  -újem nedov.) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim
  10.      ustolíčiti  -im dov. ( ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstilekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen
  11.      ustonóša  -e ž (ọ̄) zool. sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia
  12.      ustòp  -ópa m ( ọ́) knjiž. drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju: dekleti sta si enaki po ustopu in koraku / postavil se je v boksarski ustop
  13.      ustópati se  -am se nedov. (ọ̄) postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali ustópati zastar. odstopati: ustopati komu svoje pravice
  14.      ustopíti se  in ustópiti se -im se dov. ( ọ́ ọ̑) postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost: ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj // neprimerno, neprevidno stopiti: konj se je ustopil in klecnil ustopíti in ustópiti zastar. odstopiti: ustopiti od svojih načel / ustopil mu je svojo dediščino
  15.      ustrahoválen  -lna -o prid. () s katerim se ustrahuje: ustrahovalni ukrepi; okupatorjeva ustrahovalna dejanja / ustrahovalna metoda v vzgoji
  16.      ustrahovánje  -a s () glagolnik od ustrahovati: ustrahovanje otrok s palico; ustrahovanje, grožnje in nasilje / sinovo ustrahovanje očeta
  17.      ustrahovánost  -i ž (á) stanje ustrahovanega: trpeti zaradi ustrahovanosti
  18.      ustrahováti  -újem nedov. in dov.) z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji: ni se pustil ustrahovati; ustrahovati prebivalstvo // z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami: žena ga hoče ustrahovati; ustrahovati podrejene ustrahujóč -a -e: preplašil jo je njegov ustrahujoči glas ustrahován -a -o: ustrahovani učenci; žena je bila ustrahovana
  19.      ustranjeváti  -újem nedov.) knjiž. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti: stolpce že ustranjujejo
  20.      ustrašíti  -ím in ustrášiti -im dov., ustrášil ( í; á ) 1. vzbuditi strah: nič mu ni storil, le ustrašil ga je; ustrašiti koga s krikom / bav bav, ga je ustrašila skozi okno 2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela; oplašiti: grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej; slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma ustrašèn -êna -o in ustrášen -a -o: ustrašen otrok; bil je ves ustrašen
  21.      ustrášiti se  -im se dov.) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela
  22.      ustrašljív  -a -o prid. ( í) redko boječ, bojazljiv: ustrašljivi fantje
  23.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo
  24.      ustrelítev  -tve ž () glagolnik od ustreliti: grozili so mu z ustrelitvijo; množične ustrelitve; ustrelitev talcev ♦ jur. obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo
  25.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil ( í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, pko; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi

   142 167 192 217 242 267 292 317 342 367  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA