Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (1.876-1.900)



  1.      šustéti  -ím nedov. (ẹ́ í) šteti: listje šusti v vetru
  2.      šúšlja  -e ž () lov. piščalka za klicanje gozdnih jerebov: klicati s šljo
  3.      šljánje  -a s () glagolnik od šljati: šljanje o njegovi preteklosti / šljanje suhega listja
  4.      šljáti  -ám nedov.) 1. nav. 3. os., ekspr. skrivaj govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neprijetnega: ljudje že nekaj šljajo; šljali so si, da je poneverjal; brezoseb. o njem se je marsikaj šljalo // redko šepetati: šljati komu na uho 2. izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s; šešljati: kadar se razburi, močno šlja 3. ekspr. šumeti, šelesteti: v vrhovih dreves je šljal veter / listi papirja so šljali šljajóč -a -e: šljajoči glasovi
  5.      šmár  -ja m (á) nav. slabš. 1. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: ni dramatik, ampak navaden šmar; pri tem delu se je pokazal kot pravi šmar 2. kdor opravlja navadno obrtniška dela brez dovoljenja: hišo je gradil s šmarji; obrtniki in šmarji
  6.      šmáriti  -im nedov.) nav. slabš. 1. nestrokovno, površno opravljati kako delo: šmaril je v pravdnih zadevah 2. opravljati navadno obrtniška dela brez dovoljenja: po delu v avtomehanični delavnici tudi šmari
  7.      šmárjenje  -a s (á) glagolnik od šmariti: tako pisanje je šmarjenje / preprečevati šmarjenje
  8.      šmárka  -e ž (á) ženska oblika od šmar: šmarka je, ne pa umetnica / šmarki so prepovedali delo
  9.      šmárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na šmarje ali šmarstvo: šmarsko pisanje, zdravljenje / šmarski prevod / s šmarskim delom dobro zasluži šmársko prisl.: naloge se je lotil prav šmarsko
  10.      šmárstvo  -a s () nav. slabš. 1. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: zdravniki so mu očitali šmarstvo 2. opravljanje navadno obrtniških del brez dovoljenja: preprečevati šmarstvo
  11.      šnjáti  -ám nedov.) redko izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s; šešljati: otrok šnja
  12.      šúštar  -ja m () 1. nižje pog. čevljar: učiti se za štarja 2. nar. žuželka z enim parom rdeče-črnih kril; rdeči škratec: na deblu lipe je bila gruča štarjev ● žarg., igr. biti štar pri nekaterih igrah s kartami igralec, ki pri igri ne doseže nobene točke, zmage
  13.      šúštarski  -a -o prid. () nižje pog. čevljarski: štarski stolček ♦ etn. štarska polka polka, pri kateri se v prvem delu posnema delo čevljarja; tur. štarski dan tradicionalna zabavna prireditev s čevljarskim sejmom v Tržiču
  14.      štênje  -a s (é) glagolnik od šteti: štenje vetra; lahno štenje listja / štenje papirja, svilene obleke
  15.      štéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati rahle, nezveneče glasove: suho listje šti; veje štijo v vetru; brezoseb. v travi šti // povzročati rahle, nezveneče glasove: šteti s papirjem štèč -éča -e: svilena šteča ruta
  16.      tálamus  -a m () anat. skupek živčnih celic v sredini velikih možganov, vidni pomol: možganski centri za občutenje bolečine so v talamusu
  17.      tálus  -a m () bot. ena ali več celic, ki predstavljajo rastlino brez korenin, stebla in listov; steljka: zgradba talusa
  18.      tankoslúšen  tudi tenkoslúšen -šna -o [druga oblika tǝn] prid. (ū) 1. ki ima oster sluh: tako je tankoslen, da sliši najmanjši šum; tankoslna žival / tankoslno uho 2. knjiž. ki ima izostren, prefinjen čut za kaj; tankočuten: tankoslen bralec; tankoslen umetnik / bila je tankoslna za krivice tankoslúšno tudi tenkoslúšno prisl.: tankoslno prodreti v bistvo stvari
  19.      tankoslúšnost  tudi tenkoslúšnost -i [druga oblika tǝn] ž (ū) 1. lastnost, značilnost tankoslnega človeka: zaradi svoje tankoslnosti je slišal najmanjši šum 2. knjiž. tankočutnost: z veliko tankoslnostjo ocenjevati literarno delo
  20.      tárb  in tarbúš -a m (; ) v arabskem okolju fesu podobno pokrivalo: pokriti se s tarbem
  21.      táunus  -a [ta] m () osebni avtomobil zahodnonemške tovarne Ford: voziti se s taunusom; dobro ohranjen taunus
  22.      têrminus téchnicus  têrminusa téchnicusa [tehnikus] m (-ẹ́) knjiž. termin, strokovni izraz: novela se kot terminus technicus za posebno literarno zvrst uveljavi v srednjem veku
  23.      terús  -a m () star. neumen, omejen človek: kako naj takle terus razume
  24.      tétanus  -a m (ẹ̑) med. huda infekcijska bolezen z bolečimi, dolgotrajnimi krči, mrtvični krč: cepiti proti tetanusu
  25.      tétanusen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na tetanus: tetanusni bacil / tetanusni serum

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA