Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (17.217-17.241)



  1.      žúpa 1 -e ž (ú) 1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe 2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd 3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje drtva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa 4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe
  2.      župánec  -nca m (á) zastar. krpa, zaplata: prišiti županec na čevelj; usnjen županec
  3.      žúpanica  -e ž () jur., nekdaj zemljišče, prepčeno županu, navadno huba
  4.      župánji  -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči ♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepčeno županu, navadno njive
  5.      županovánje  -a s () glagolnik od županovati: opustiti, prevzeti županovanje; dolgoletno županovanje
  6.      žúpnica  -e ž () jur., nekdaj zemljišče, prepčeno županu, navadno njiva
  7.      župníja  -e ž () najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije
  8.      župníjski  -a -o prid. () nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski svet / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnijarel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo
  9.      žúpnik 2 -a m () 1. etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: vsak član družine je dobil kos župnika 2. jur., nekdaj zemljišče, prepčeno županu, navadno travnik
  10.      žurnál  tudi journál -a [žurnal] m () periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino; revija: izdajati žurnal / ilustrirani žurnal; modni, ženski žurnal ● zastar. brati novice v žurnalu dnevnikufin. ameriški žurnal poslovna knjiga, ki v knjigovodstvu združuje dnevnik in glavno knjigo
  11.      žúžnja  -e ž (ū) ekspr. kdor nerazločno govori: to žužnjo je težko razumeti // kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko je poslati to žužnjo
  12.      žužnjáč  -a m (á) ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: težko posla tega žužnjača
  13.      žvála  -e ž (á) nav. mn. 1. železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu; brzda: odpeti žvale; konj je prhal in grizel žvale 2. med. boleča razpoka v ustnem kotu: namazati žvale
  14.      žvečílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenjeanat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
  15.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri di mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljevalslabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj
  16.      žvegláč  -a m (á) nar. kdor igra na piščal: poslati žveglača
  17.      žvenketánje  -a s () glagolnik od žvenketati: poslati žvenketanje kovancev, kozarcev
  18.      žveplén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barvafarm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpčajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve
  19.      žvêplov  -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine ♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
  20.      žvérca  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslal, žverca sitna 2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca
  21.      žvížga  -e ž () 1. ekspr. piščalka: zaslišal se je brlizg miličnikove žvižge 2. star. žvižganje: iz hleva se je slišala hlapčeva žvižga / ustnice so se mu zaokrožile na žvižgo
  22.      žvižgáč  -a m (á) kdor žvižga: žvižgače težko posla; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev ◊ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi esi, Ochotona pusilla
  23.      žvížgati  -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev
  24.      žvížgniti  -em dov.) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave
  25.      žvrgolênje  -a s (é) glagolnik od žvrgoleti: poslati ptičje žvrgolenje / veselo dekličino žvrgolenje

   16.992 17.017 17.042 17.067 17.092 17.117 17.142 17.167 17.192 17.217




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA