Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (16.617-16.641)


  1.      zavlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj // delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev ♦ jur. zavlačevati izrek sodbe; zavlačevati postopek; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh 2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval ♪
  2.      zavléči  -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom ● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi zavléči se 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel ● ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno ♪
  3.      závod  -óda tudi -a m (á ọ́; á) 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku ♪
  4.      zavohljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. krajši čas vohljati: pes je dvignil ušesa in zavohljal 2. ekspr. odkriti, ugotoviti: kmalu so zavohljali, o čem se dogovarjata ♪
  5.      zavolj  predl., star., z rodilnikom zaradi: zavolj njega je pustila šolo; opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato ♪
  6.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  7.      zavóren 1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza ♦ avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka ♪
  8.      zavóren 2 -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni ♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila ♪
  9.      zavórnica  -e ž (ọ̑) star. 1. zavorna veriga: zavreti kolo voza z zavornico 2. zavora: zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi ♪
  10.      zavóženec  -nca m (ọ́) pog., ekspr. kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj: uspešneži in zavoženci ♪
  11.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  12.      zavrátnost  -i ž (ȃ) knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje ♪
  13.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  14.      zavréti 1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala 2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo 3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci // ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči 4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje 5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje // brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim ♪
  15.      zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
  16.      zavrísniti  -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / redko zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal // z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci ♪
  17.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  18.      završéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo ♪
  19.      zavrtáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus ♪
  20.      zavrtljáj  -a m (ȃ) 1. glagolnik od zavrteti: z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen / po dveh zavrtljajih se ustaviti 2. publ., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan; kolo2: odigrati več zavrtljajev; rezultati zadnjega zavrtljaja ♪
  21.      zavŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost zavrtega: zavrtost koles / spolna zavrtost; zavrtost čustvovanja; zavrtost v gibanju, govorjenju ♪
  22.      zavzdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo 2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo ♪
  23.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  24.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  25.      zavzétost  -i ž (ẹ̑) 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost ∙ knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto ♪

   16.492 16.517 16.542 16.567 16.592 16.617 16.642 16.667 16.692 16.717  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA