Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (16.567-16.591)


  1.      zatvórnica  -e ž (ọ̑) star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica // premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice ● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati ♪
  2.      zaudárjati  -am nedov. (á) 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem 2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji zaudarjajóč -a -e: po trohnobi zaudarjajoča klet ♪
  3.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪
  4.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  5.      zaupljív  -a -o prid., zaupljívejši (ȋ í) 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi zaupljívo prisl.: zaupljivo poslušati ♪
  6.      zaúpnost  -i ž (ū) 1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta // kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti 2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti 3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost ♪
  7.      zaužíti  -žíjem dov. (í ȋ) 1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup 2. star. biti deležen česa; užiti: zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil zaužít -a -o: količina zaužitega alkohola ♪
  8.      zaužívati  -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: zauživati rastlinsko, zdravo hrano / zauživati tablete, zdravila 2. star. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega; uživati: zauživati srečo / zauživati pokoj ♪
  9.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  10.      zavalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah ∙ ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti ♪
  11.      zavalovíti  -ím dov., zavalóvil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje 2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov 3. ekspr. vznemiriti, razvneti: govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo ♪
  12.      zavarovánje  tudi zavárovanje -a s (ȃ; á) 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ◊ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost ♪
  13.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪
  14.      zavéden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, razredno, socialistično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni 2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa ● star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega zavédno prisl.: zavedno delovati za kaj; simetrija oken je zavedno porušena ♪
  15.      zaverováti  -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
  16.      zavésa  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah ◊ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje ♪
  17.      zavésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo // zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom 2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja ● knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo zavéšen -a -o: ženske, zavešene čez obraz; zavešena okna ♪
  18.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  19.      zavést  -i ž (ẹ̑) 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest ● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam ◊ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog ♪
  20.      zavésten  -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati ♪
  21.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  22.      zavésti se  zavém se in zavêsti se zavém se dov., 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavéjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden (ẹ́; é ẹ́; zavẹ́di zavẹ́dite, zavédi zavédite; zavẹ̄del zavẹ̄dla zavẹ́dli, zavēdel zavédla) neustalj. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla ♪
  23.      zavéstnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost ♪
  24.      zavéšati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. zagrinjati z zaveso: skrbno zavešati okna 2. viseč zakrivati: brki mu zavešajo ustnice / ekspr. oblaki zavešajo sonce ♪
  25.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪

   16.442 16.467 16.492 16.517 16.542 16.567 16.592 16.617 16.642 16.667  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA