Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (13.901-13.925)


  1.      strugálen  -lna -o prid. (ȃ) usnj. ki se uporablja za struganje: strugalni nož, stroj ♪
  2.      strugár  -ja m (á) delavec, ki struga: strugar v usnjarni / kovinski, lesni strugar ♪
  3.      strúgati  -am nedov. (ū) 1. z odrezovanjem tankih plasti delati gladko, ravno: strugati doge, parket // z odrezovanjem tankih plasti delati, oblikovati: strugati kroglo; piliti in strugati; pren. ledenik struga dolino 2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strugati barvo z vrat; strugati blato s čevljev ♦ usnj. strugati kože tanjšati jih s strugalnim strojem strugajóč -a -e: ribe je čistil, strugajoč jih z nožem od repa proti glavi strúgan -a -o: strugane palice ♪
  4.      struktúra  -e ž (ȗ) 1. kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet; zgradba, sestava: struktura kamnine, lesa, vlakna / struktura organa, telesa / struktura tal / grudičasta, plastnata, zrnata struktura / urbanistična struktura mesta, pokrajine // kar je določeno z odnosi, razmerji med elementi, ki sestavljajo celoto: spremeniti strukturo družbe, gospodarstva, izvoza; struktura organizacije, podjetja, sistema / čustvena, duševna, idejna struktura koga; poklicna, starostna struktura prebivalstva 2. publ. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov: vse te naprave sestavljajo zapleteno strukturo, ki jo nadzoruje računalnik / zavest je psihična struktura / vodilne strukture vodilni ljudje, vodilne organizacije ◊ agr. struktura poljščin razmerje med površinami, zasejanimi z različnimi poljščinami; ekon. struktura cene; struktura kapitala razmerje med osnovnim in obratnim ali med konstantnim in variabilnim kapitalom; elektr. podatkovna struktura; kem. struktura atomov, molekul, spojin; lingv. stavčna struktura; mat. matematične strukture množica, v kateri so definirane matematične relacije med njenimi elementi; meteor. struktura atmosfere razporeditev posameznih plasti zraka z različnimi lastnostmi; min. kristalna struktura; nitasta struktura rudnine; petr. struktura razmerje med velikostjo zrn v kamnini; porfirska struktura andezita ♪
  5.      strukturírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. z medsebojno povezavo določenih enot sestavin zgraditi, ustvariti strukturo: strukturirati odnose, pojme / strukturirati gledališko predstavo; strukturirati stavke / strukturirati v sistem strukturno povezati, urediti // sestavljati, določati kaj kot strukturo: navedel je glavne elemente, ki strukturirajo socialistično družbo / ta simbol strukturira dogodke romana strukturíran -a -o: strukturirani odnosi; besedilo je strukturirano estetsko ♪
  6.      strúna  -e ž (ú) 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni ● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ◊ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev ♪
  7.      strúp  -a m (ȗ) 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline / bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti ● ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil ◊ biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi ♪
  8.      strúpar  -ja m (ȗ) knjiž. 1. kdor pridobiva, pripravlja strupe: izkušen strupar / vrači in struparji 2. zastrupljevalec: struparja dolgo niso odkrili / besedni, idejni strupar ♪
  9.      strupén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede ● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva ♪
  10.      strupenjáča  -e ž (á) 1. strupena kača: pičila ga je strupenjača; pozna le dve strupenjači, gada in modrasa / kača strupenjača 2. strupena goba: mušnice so strupenjače 3. ekspr. hudobna, zlobna ženska: soseda je prava strupenjača ♪
  11.      stržénar  -ja m (ẹ̑) agr., navadno v zvezi kapus strženar krmni ohrovt z debelim kocenom: gojiti kapus strženar ♪
  12.      stúd  -a m (ȗ) knjiž. gnus: obšla sta jo groza in stud; stresla se je od studa / s studom se je obrnila od njega ♪
  13.      stúden  -dna -o prid. (ú ū) zastar. gnusen: studna krastača / pretvarjajo svoj studni obraz / studne besede stúdno prisl.: studno namrščiti obraz ♪
  14.      studênec  -nca m (é) 1. manjši izvir vode: zaradi suše je studenec usahnil; bister, hladen studenec; žuborenje studenca; misel, čista kot studenec ♦ geogr. arteški studenec ki pod pritiskom privre na dan izpod neprepustnih plasti; presihajoči studenec ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha // vodni tok tega izvira: postrvi iz studenca; prala je na studencu; pren., knjiž. njegova poezija je poživljajoči studenec 2. ekspr., navadno z rodilnikom kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: studenec dohodkov / tu je studenec modrosti; studenci veselja, življenja 3. ekspr., navadno z rodilnikom velika količina česa: vlil se ji je studenec besed ♪
  15.      stúdio  -a m (ú) 1. film., rad. prostor, v katerem se snemajo igralci, nastopajoči: iti iz studia; vsi nastopajoči so že v studiu; film so posneli večinoma v studiu // ustrezno tehnično opremljeni prostori za snemanje, oddajanje: delati v studiu; studio s sodobno snemalnico / filmski, televizijski, tonski studio / oddaja studio Ljubljana 2. gled. manjša dvorana za študijske, eksperimentalne predstave: igrati v studiu / gledališki studio 3. atelje: slikati v studiu / fotografski studio ♪
  16.      stúditi se  -im se nedov. (ú ȗ) knjiž., z dajalnikom gnusiti se: gosenica se mi studi / tako življenje se mi studi ♪
  17.      studljív  -a -o prid. (ȋ í) zastar. gnusen: studljiva žival / studljiv obraz studljívo prisl.: glas ji je zvenel studljivo ♪
  18.      stúdoma  prisl. (ȗ) zastar. z gnusom, v gnusu: ljudje se studoma obračajo od njega ♪
  19.      stupíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. neumen, omejen: stupiden človek / stupiden izraz na obrazu / stupidno povelje ◊ psiht. duševno otopel, brezvoljen ♪
  20.      stúpor  -ja m (ȗ) psiht. duševna otopelost, brezvoljnost ♪
  21.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  22.      stvárca  -e ž (ā) nav. ekspr. manjšalnica od stvar: dobro si oglejte vsako stvarco na sliki / izdeluje različne stvarce; vzeti s seboj le nekaj drobnih stvarc / mama se je iz porodnišnice vrnila z drobno, jokajočo stvarco; srnice, te ljubke, male stvarce / bral sem nekaj njegovih krajših stvarc / niti ena stvarca ni ušla njegovim očem / če mu rečem najmanjšo stvarco, kar pobesni; ene, najmanjše stvarce nimam proti njim prav ničesar ♪
  23.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  24.      stvarílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. ustvarjalen: stvarilna moč, sposobnost ♪
  25.      stvarílnost  -i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: delo je dokaz velike umetniške stvarilnosti / z jezikovnega stališča so tudi prevodi del naše slovstvene stvarilnosti ♪

   13.776 13.801 13.826 13.851 13.876 13.901 13.926 13.951 13.976 14.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA