Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (13.001-13.025)


  1.      sítovec  -vca m (ȋ) bot. močvirska rastlina s ščetinastimi listi in cveti v glavicah, Schoenus: loček in sitovec ♪
  2.      situíranje  -a s (ȋ) glagolnik od situirati: situiranje hiše, poslopja / poskus situiranja v prostor / situiranje v prostoru in času ♪
  3.      sív  -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo ● ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem ◊ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem ♪
  4.      sivór  -ja m (ọ̑) star. sivolas, navadno star moški: vrata mu je odprl dobrodušen sivor // siva žival, navadno volk: sivor je raztrgal ovco ♪
  5.      Sízifov  -a -o prid. (ȋ) knjiž., v zvezi Sizifovo delo brezuspešno, neuresničljivo delo: odpravljanje takih napak je Sizifovo delo ♪
  6.      sízifovstvo  -a s (ȋ) knjiž. lastnost ali ravnanje človeka, ki opravlja brezuspešno, neuresničljivo delo: zavedal se je svojega sizifovstva / njihova dejavnost je sizifovstvo ♪
  7.      skáj  -a m (ȃ) umetno usnje iz penaste snovi na vlaknati podlagi: prevleči sedeže s skajem; kovček, plašč iz skaja; neskl. pril.: skaj torbica ♪
  8.      skakáč  -a m (á) 1. žival, ki skače: konj je dober skakač ♦ zool. skakači pražuželke z dolgimi, naprej obrnjenimi nožicami na koncu zadka, s katerimi skačejo, Collembola; egiptovski skakač stepski glodavec z dolgima zadnjima nogama, ki živi zlasti v severovzhodni Afriki, Jaculus jaculus 2. žarg. športnik, ki goji skakanje; skakalec: tekmovanje skakačev 3. pripadnik srednjeveške verske sekte, ki med zamaknjenjem skače, pleše: bil je goreč skakač; preganjanje skakačev 4. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran: vzeti damo s skakačem ♪
  9.      skakáčica  -e ž (á) ženska oblika od skakač: spretna skakačica / versko preganjanje skakačic ♦ zool. do 1 m dolga riba z močnimi čeljustmi, Pomatomus saltator ♪
  10.      skála 1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo; drevo raste na skali; biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale // mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala; odvaliti, premakniti skalo; s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst ● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo ◊ petr. bele kredne skale ♪
  11.      skála 2 -e ž (á) 1. znaki na merilni pripravi, ki predstavljajo dogovorjeno enoto in izhodiščno točko; lestvica: temperaturna skala; skala tehtnice; skala na termometru; instrumenti s skalo / Celzijeva skala / merilna skala 2. del priprave z določenimi znaki, enotami: skala pri radiu se je razbila; vgraditi skalo 3. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste; lestvica: bogata skala izraznih možnosti; skala čustev ◊ fiz. skala dogovorjena enota in izhodiščna točka za merjenje kake količine; mat. logaritemska skala ki temelji na logaritemski funkciji; muz. skala določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; lestvica; durova, molova skala ♪
  12.      skálen 1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skala1: skalni previs; skalna polica; skalne razpoke / skalna votlina / skalni klini ♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni; bot. skalni petoprstnik petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh, Potentilla rupestris; skalna špajka rastlina z belimi cveti v socvetju in lopatičastimi pritličnimi listi, Valeriana saxatilis; zool. skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca; skalni plezalček plezalček z velikimi belimi lisami po krilih in repu, Tichodroma muraria; skalna lastovka lastovka z malo ali nič izrezanim repom, Hirundo rupestris skálno prisl.: bil je skalno trden, odločen ♪
  13.      skalína  -e ž (í) knjiž. (velika) skala: skalina se kruši; na skalinah je bil sneg; ostre skaline / plezati po skalini ♪
  14.      skálnat  -a -o prid. (ȃ) 1. poln skal: skalnat svet; skalnata plaža; pobočje je skalnato // ki je iz skal: skalnat most; narediti skalnato ogrado 2. ekspr. odločen, nepopustljiv: ima skalnat značaj; njegova skalnata volja / skalnate poteze na obrazu ♪
  15.      skálovec  -vca m (á) bot., v zvezi barvilni skalovec grmičast lišaj, iz katerega se pridobiva vijoličasto barvilo lakmus, Roccella tinctoria ♪
  16.      skandinávski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Skandinavce ali Skandinavijo: skandinavski jeziki / skandinavske dežele / skandinavska križanka križanka, pri kateri so opisi, izraženi v besedah ali slikah, že vključeni v lik križanke ♦ zool. skandinavski postrušnik ♪
  17.      skandíranje  -a s (ȋ) glagolnik od skandirati: skandiranje pesmi, verzov; vaja v skandiranju / s trga se sliši navdušeno ploskanje in skandiranje množice ♪
  18.      skápati  -am in -ljem dov. (ā ȃ) s kapanjem odteči s česa: voda je skapala s strehe // ekspr. v presledkih drug za drugim odpasti: vse hruške so že skapale ● redko naj mi oči skapajo, če sem to rekla naj oslepim skápati se ekspr. v presledkih drug za drugim oditi: počasi so se skapali domov; prim. izkapati ♪
  19.      skarabéj  -a m (ẹ̑) 1. zool., navadno v zvezi sveti skarabej hrošč, ki oblikuje govno v kroglo in jo z nogami vali do mesta, kjer jo samica spremeni v valilnico, Scarabaeus sacer: opazovati svetega skarabeja 2. predmet iz (dragega) kamna, gline, s podobo tega hrošča, navadno kot okrasek, nakit: broška s skarabejem ♪
  20.      skát 2 -a m (ȃ) nav. mn., zool. ribe hrustančnice z zelo sploščenim telesom in velikimi prsnimi plavutmi, Batoidei: skati in bokoplute / električni skat ♪
  21.      skažênost  tudi skáženost tudi izkažênost tudi izkáženost -i ž (é; ȃ) lastnost, značilnost skaženega: telesna skaženost; skaženost čeljusti, obraza / prizadet je zaradi svoje skaženosti / moralna skaženost; skaženost značaja ♪
  22.      skelét  -a m (ẹ̑) 1. trdni oporni deli telesa; ogrodje: skelet morskega ježka; hrustančast skelet nekaterih rib // ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti; okostje: slikati bolnikov skelet; skelet glave, roke; skelet in mišičevje // okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju; okostnjak: v omari učilnice stoji skelet; razstavljeni skeleti izumrlih živali; je suh kot skelet 2. knjiž., navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa; ogrodje: skelet romana / idejni skelet 3. grad. konstrukcija iz stebrov, nosilcev in navadno vodoravnih plošč: zgraditi skelet / stavbni skelet / ekspr. na gradbišču stojijo skeleti stanovanjskih blokov nedograjeni bloki; žarg. gradnja v skeletu v skeletnem sistemu ● ekspr. svoj skelet je zavil v odejo svoje suho telo; ekspr. bolnik je bil živ skelet zelo shujšan ◊ gled. skelet marionete leseno ogrodje; zool. osni skelet osno ogrodje ♪
  23.      skeléti  -ím [kǝl in kel] nedov., skelì in skêli (ẹ́ í) povzročati ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju: udarci s šibo dolgo skelijo / hrbet, oko me skeli; ozebline, rane so skelele / brezoseb. skelelo ga je od udarcev / svetloba skeli v oči // ekspr. povzročati duševne bolečine: krivica skeli; neuspeh ga je skelel v dno duše ∙ ekspr. vest jo skeli ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde skelèč -éča -e: skeleča bolečina; misel je bila skeleča; prisl.: skeleče pičiti ♪
  24.      sképsa  -e ž (ẹ̑) odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom: to ga je navdajalo s skepso; sprejeti trditev s skepso; skepsa in cinizem / verska, znanstvena skepsa / na tako odločitev gleda s skepso skeptično // duševno stanje kot izraz takega odnosa: njegov obraz je izdajal skepso; najti rešitev iz skepse ♪
  25.      skesánec  -nca [kǝs] m (á) ekspr. skesan človek: skesancu je vse odpustil ♪

   12.876 12.901 12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA