Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
US (12.601-12.625)
- rotírati -am nedov. (ȋ) 1. knjiž. gibati se okoli osi; vrteti se: luč na strehi vozila rotira; rotirati in krožiti ♦ astr. galaksija, Sonce, Zemlja rotira se vrti 2. dov. in nedov., publ. menjati, zamenjati nosilce samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotirati vodilne kadre rotirajóč -a -e: kosmatiti usnje na rotirajočem valju rotíran -a -o: ne ve, ali bo rotiran ♪
- rotítev -tve ž (ȋ) glagolnik od rotiti: ni maral poslušati njihovih rotitev / rotitev hude ure / mrmrati skrivnostne rotitve zarotitvene obrazce ♪
- rotíti -ím nedov. (ȋ í) 1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam 2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro ● star. rotiti duhove klicati; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati rotíti se 1. knjiž. prisegati, zaklinjati se: vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali / rotil se je, da o tem nič ne ve / rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo krivec kaznovan / ubil ga bom, se je rotil 2. zastar. jeziti se, hudovati se: rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem rotèč -éča -e: roteč opozarjati koga; roteče besede; roteče ljubezensko pismo ♪
- róv -í ž (ọ̑) nar. odkrušena skala: kršje in rovi ♪
- róvka -e ž (ọ̑) miši podoben sesalec z zelo ostrimi zobmi: krti in rovke ♦ zool. mala rovka majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom, Sorex minutus ♪
- róvt -a m (ọ̑) nar. gorenjsko s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: sušiti seno v rovtu ♪
- róvtarščina -e ž (ọ̑) 1. rovtarsko narečje: rovtarščina in gorenjščina 2. slabš. nerodno, neuglajeno govorjenje, pisanje: kdo bo poslušal to rovtarščino / slogovna rovtarščina ♪
- rozína -e ž (ȋ) nav. mn. posušena grozdna jagoda nekaterih trt, ki se uporablja zlasti za nadev: potresti razvaljano testo z rozinami ♪
- róža -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ●
knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša ◊ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla
nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z
dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ♪
- róžast -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima v vzorcu cvete, rože: rožasto blago / rožasta obleka, ruta / rožast vzorec // ki je iz rož: obleka, okrašena z rožastimi obšivi 2. star. rožnat: rožasto nebo ◊ zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus róžasto prisl.: rožasto rdeča tkanina ♪
- róžen -žna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic / star. v rožnem maju cvetočem ∙ star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica ◊ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali
rožnobel; rožno rdeč ♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium ♪
- rožén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rog ali roževino: rožen oklep pri želvi; rožena luska, tvorba / rožen glavnik; očala z roženim okvirom / roženi opilki / rožen oselnik ◊ agr. rožena moka gnojilo iz zmletih rogov, parkljev in kopit; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus ♪
- roževínast -a -o prid. (í) nanašajoč se na roževino: roževinast oklep pri raku; roževinasta luska, tvorba / roževinast glavnik; roževinasti gumbi; očala z roževinastimi okviri ♪
- rožìč -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od rog: rožiči telička / pastir piska na rožič / piti iz rožiča; rožič s smodnikom 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožiče; z rožiči puščati kri ♪
- rožíček -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom; rožiček s smodnikom 2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke ● ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek ◊ bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži; zool.
navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata ♪
- rožljánje -a s (ȃ) glagolnik od rožljati: rožljanje ključev, verige / rožljanje grušča po pobočju / rožljanje z jedilnim priborom ♪
- róžmarin in rožmarín -a m (ọ̑; ȋ) sredozemska grmičasta rastlina z ozkimi močno dišečimi listi in drobnimi modrikastimi cveti: rožmarin diši, se posuši / pripeti fantu rožmarin vejico rožmarina; dodati golažu rožmarin vršiček rožmarina ◊ bot. divji rožmarin navadna rožmarinka; nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus ♪
- rožmarínček -čka m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od rožmarin: rožmarinček se je posušil 2. agr. drobnejše kiselkasto jabolko rožnato rumene barve: zreli rožmarinčki ♪
- róžnica -e ž (ọ̑) 1. knjiž., redko (cvetlični) lonec: pelargonije v rožnicah 2. nar. zahodno praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren: to je bilo že po rožnici ◊ bot. rožnice lesnate in zelnate rastline z navadno dvojnim cvetnim odevalom in suhimi ali omesenelimi plodovi, Rosaceae ♪
- rubáška -e ž (ȃ) v ruskem okolju široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom: nositi rubaško; temno modra rubaška; platnena rubaška / ruska rubaška ♪
- rúbelj -blja m (ú) denarna enota Sovjetske zveze: cena v rubljih / ruski rubelj // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: menjati rublje ◊ num. srebrni rubelj ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju ♪
- rubín -a m (ȋ) drag kamen rdeče barve: prstan z rubinom; njene ustnice so bile kakor rubin ♪
- rubríka -e ž (ȋ) 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika // stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila ● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej ◊ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja ♪
- rúdnik -a m (ȗ) prostor, navadno pod zemeljskim površjem, kjer se koplje, pridobiva ruda, premog: izkoriščati, odpreti, opustiti rudnik; spustiti se v rudnik; bogat rudnik; eksplozija v rudniku / rudnik premoga, soli, urana, zlata / idrijski rudnik / pog. dobiti delo pri rudniku v delovni organizaciji, ki se ukvarja s pridobivanjem rude, premoga // ekspr., s prilastkom kraj, prostor, kjer je česa zelo veliko: novo najdišče je pravi arheološki rudnik / ta knjiga je rudnik informacij ♪
- rudnína -e ž (ȋ) plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi: raziskovati rudnine; lastnosti, nastanek rudnin; sijaj rudnin / čiste in nečiste rudnine ♦ min. debelozrnata, drobnozrnata rudnina; luskasta rudnina ki se da klati v luske; mont. separacija rudnin; petr. glavna rudnina ki nastopa v kamnini v največji množini ♪
12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701