Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (12.517-12.541)


  1.      ritualízem  -zma m (ȋ) rel. gibanje v anglikanski cerkvi, ki se skuša zlasti v obredih približati katoliški cerkvi: pristaš ritualizma ♪
  2.      ríž  -a m (ȋ) kulturna rastlina toplih krajev, ki raste na tleh, pokritih z vodo, ali njeno seme: odcediti, oprati riž; sejati in saditi riž; žeti riž; makedonski riž; luščilnica riža; goveja juha z rižem; kakor riž beli, drobni zobje / glazirani riž ki ima posebno gladko in svetlečo se površino / dušeni riž; mlečni riž kuhan na mleku ♦ gastr. jetrni riž rižu podobna jušna zakuha iz jeter, jajc in moke; testeni riž rižu podoben izdelek iz rezančnega testa ♪
  3.      ríža  -e ž (ȋ) 1. teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: spuščati hlode po rižah; lesena riža / suha, vodna riža 2. nar. proga, črta: blago s širokimi rižami / delati z brano riže po njivi brazde, jarke; riža gozda pas; dolga riža ljudi vrsta ● nar. pot so nadaljevali kar po rižah drčah ♪
  4.      rižárna  -e ž (ȃ) podjetje, obrat za luščenje, obdelavo riža: delavec v rižarni ♪
  5.      ríži-bíži  in rízi-bízi -ja m (ȋ-ȋ) gastr. jed iz dušenega riža in graha: goveji zrezek v omaki z riži-bižijem ♪
  6.      rižóta  -e ž (ọ̑) jed iz dušenih kosov mesa, riža in začimb: dati rižoto na krožnik / piščančja, telečja rižota / gobova rižota ♪
  7.      ŕjast  -a -o prid. (ŕ) nanašajoč se na rjo: rjasta železna ograja; pločevina je rjasta / rjasti madeži na prtu / obleka rjaste barve / rjasto žito ♦ bot. rjasti sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti in usnjatimi, spodaj rjasto rdečimi listi, Rhododendron ferrugineum ŕjasto prisl.: rjasto potemneti; rjasto rjave pike; rjasto rumen ♪
  8.      rjàv  rjáva -o prid. (ȁ á) 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva ∙ publ. po naftovodih teče rjava kri nafta 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti ◊ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem ♪
  9.      rjavênje  -a s (é) glagolnik od rjaveti: rjavenje kože / zavarovati orodje pred rjavenjem; rjavenje karoserije / rjavenje listov in slaba rast ♦ agr. rjavenje glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin porjavijo; rjavenje vina spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave grozdja; oksidacija vina; les. rjavenje lesa spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe ♪
  10.      rjavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi // knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot 2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli ● ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena rjavèč -éča -e: rjaveča vrtna ograja ♪
  11.      rjavíti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj rjavo: sonce je rjavilo njeno kožo rjavíti se knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem se je rjavila zapuščena pot ♪
  12.      rjávka  -e ž (ȃ) 1. rjava žival, navadno kobila, krava: rjavka daje veliko mleka; rjavka dobro nese; napreči rjavko; sivka in rjavka 2. ekspr. ženska, ki ima rjave lase, temno polt: vitka rjavka; rjavka in plavolaska 3. agr. hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj jeseni: za ovsenkami dozorijo rjavke ♪
  13.      rmán  -a m (ȃ) zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti: rman in šentjanževka / nabirati, sušiti rman nadzemne dele rmana // posušeni nadzemni deli te rastline: skuhati čaj iz rmana / pog. piti rman čaj iz teh delov ♦ bot. planinski rman sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških; planinski pelin; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina ♪
  14.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  15.      róbača  tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo // srajca sploh: kupiti robačo 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača ♪
  16.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  17.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa ♪
  18.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  19.      róbkati  -am nedov. (ọ̑) 1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice ∙ nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati 2. agr. pecljati: robkati grozdje ♪
  20.      robót  -a m (ọ̑) 1. elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela: konstruirati robota; uporaba robotov v avtomobilski industriji; robot v podobi človeka; dela, ravna kot robot / industrijski robot 2. slabš. kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: biti misleč človek, ne robot; uniformirani roboti fašizma; človek robot ♪
  21.      róck  -a [rok] m (ọ̑) 1. zabavna glasba v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na ritmu: poslušati rock; stili rocka 2. žarg. rock and roll: plesati rock; rock in twist; neskl. pril.: rock glasba, plošča; rock skupina skupina, ki igra rock glasbo ♪
  22.      rócker  -ja [rok-] m (ọ̄) 1. pripadnik mlajše generacije, ki se navdušuje za rockovsko glasbo, oblečen navadno v jeans: rockerji so izzvali pretep 2. rockovski glasbenik: glasba znanega rockerja ♪
  23.      rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
  24.      ród  -a -o prid. (ọ̑ ọ́) nar. 1. nemasten, pust: rodo meso / rodi žganci nezabeljeni 2. nerodoviten, slab: roda zemlja ● nar. kruh je bil preveč rod suh, trd; star. roda koža na rokah hrapava, raskava ♪
  25.      róden  -dna -o prid. (ọ̄) raba peša 1. domač, rojsten: zapustiti rodni kraj; opisovati rodno mesto / rodna dežela 2. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost; pravi: nima rodne sestre; skrbel je zanj kot rodni oče / rodnega brata je izdal lastnega; niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči ● vznes. zapustiti rodno grudo domači kraj, domovino; ekspr. spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil ♪

   12.392 12.417 12.442 12.467 12.492 12.517 12.542 12.567 12.592 12.617  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA