Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (12.492-12.516)


  1.      rigoróz  -a m (ọ̑) nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz ∙ žarg., šol. ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit ♪
  2.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj ♪
  3.      rigoróznost  -i ž (ọ̑) knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: pritoževati se nad rigoroznostjo nekaterih profesorjev; očitati komu moralno rigoroznost ♪
  4.      ríhta 1 -e ž (ȋ) navadno v zvezi krvava rihta 1. zgod., v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; deželsko sodišče: poklicati koga pred krvavo rihto / krvava rihta ga je obsodila na smrt 2. star. sojenje, sodni proces: razglasiti dan krvave rihte / Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo (Prežihov) ♪
  5.      rikécija  -e ž (ẹ́) nav. mn., biol. mikroorganizem, ki povzroča nekatere nalezljive bolezni ljudi in živali, zlasti pegavico: z rikecijami okužene uši; rikecije in virusi ♪
  6.      ríkniti  -em dov. (í ȋ) oglasiti se z močnim, predirljivim glasom: razdražen bik je oglušujoče riknil ♪
  7.      rílčar  -ja [u̯č tudi lč] m (ȋ) ekspr. žival z rilcem, zlasti prašič: prodati zadnjega rilčarja iz hleva ♦ zool. v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo dolg nos, Nasalis narvatus ♪
  8.      rílčkar  -ja [u̯č tudi lč] m (ȋ) zool. 1. majhen črn hrošč, ki uničuje zelje, Centorhynchus pleurostigma: uničevati rilčkarje 2. nav. mn. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, Curculionidae ♪
  9.      rílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih: prašiči brodijo z rilci po blatu; ježev rilec / odpreti rilec // ta del brez spodnje čeljusti: rilec in spodnja čeljust / skuhati rilec v ješprenju 2. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je z rilcem ovil deblo 3. ekspr. prednji, rilcu podoben del česa: rilec topa / rilec ladje kljun; rilec pri čajniku dulec 4. nizko obraz: udari ga na rilec; z odurnim rilcem se je obrnil k njemu // usta: dvignil je pijačo k rilcu ● nizko ne vtikaj svojega rilca v vsako reč ne vmešavaj se; nizko kuhati rilec kujati se; ekspr. prodati zadnji rilec iz svinjaka prašiča ♪
  10.      rímanje  -a s (ȋ) glagolnik od rimati: moderni pesniki opuščajo rimanje ● slabš. ukvarjati se z rimanjem s pisanjem pesmi ♪
  11.      rimljánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na (stare) Rimljane: rimljanski okus / rimljanska arhitektura rimska ♪
  12.      rímski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi; rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego ∙ rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija 2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev ◊ arheol. rimske naselbine v naših krajih; astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; jur. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu ♪
  13.      rínčica  -e ž (ȋ) nižje pog. obroček: potegniti trak skozi rinčice / deklica z zlatimi rinčicami v ušesih / na sejmu si je ogledovala rinčice prstančke ♦ etn. rinčice talati otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh ♪
  14.      ríng  -a m (ȋ) ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji: nasprotnika sta stopila v ring / boksarski ring ∙ publ. njegovi uspehi v ringu boksu ♦ arheol. utrjena naselbina na ravnini s krožnimi nasipi in jarki, zlasti pri Avarih ♪
  15.      ríniti  -em nedov. (í ȋ) 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep // ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji // vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati 8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo ● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; žarg., šol. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; žarg., šol. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval ríniti se s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš // s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje rínjen -a -o: žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka ♪
  16.      ripèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) nar. pordel, zaripel: zaradi neprespanosti ripeče oči; ripeč od jeze ♦ bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris ♪
  17.      rís 1 -a m (ȋ) 1. znamenje v obliki črte: žagati poleg risa; z risom zaznamovati širino 2. črta: potegniti ris s kredo / risi na lakiranem pohištvu raze 3. po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: napraviti okoli sebe ris; hudiča klicati v ris; stopiti v ris / zarotilni ris; pren., ekspr. z lepoto ga je začarala v svoj ris ◊ geom. ris slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi; stranski ris pravokotna projekcija tvorbe na pomožno projekcijsko ravnino, pravokotno na risalni ravnini; voj. ris spiralast žleb v puškini ali topovski cevi ♪
  18.      rís 2 -a m (ȋ) manjša zver s šopom daljših dlak na koncu ušes: naseliti rise; ris in risa; gledati kakor ris jezno, srepo; planil je nanj kakor ris ∙ ekspr. on je ris zelo zdrav; gibčen, spreten ♦ astr. Ris ozvezdje severne nebesne poloble, ki ga tvorijo manj svetle zvezde; zool. puščavski ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije, Lynx caracal ♪
  19.      risálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na risanje: risalni pribor; risalne potrebščine / risalne vaje / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje; risalni list list risalnega papirja določenega formata; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; risalna deska deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju; risalno pero pero za risanje zelo tankih črt s tušem ◊ geom. risalna ravnina ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb; obrt., tisk. risalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino; teh. risalna miza miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski kot risalne ploskve ♪
  20.      rísanica  -e ž (ȋ) puška s cevjo, ki ima znotraj spiralaste žlebove: nabiti risanico / puška risanica ♪
  21.      rísanka  -e ž (ȋ) 1. zvezek za risanje: list iz risanke 2. film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja: rad gleda risanke; risanke in dokumentarni filmi / barvna risanka / ed. ustvarjalci jugoslovanske risanke risanega filma / filmska risanka 3. redko risanica: pomeriti z risanko ♪
  22.      rísati  ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi ♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku // pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust // biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi ∙ risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica ♪
  23.      rísba  -e ž (ȋ) 1. upodobitev česa s črtami: končati risbo; proučevati otroške risbe; zbrisati risbo na tabli; stene so pokrite z risbami; barvna, črno-bela, vrezana risba; prostoročna risba / shematična risba; risba v določenem merilu; pog. rad ima risbe tega slikarja slike, podobe // kar je temu podobno: zaradi vlage so na stropu nastajale čudne risbe / po golitvi se risba pri mačkah spremeni oblika in razporeditev različno obarvanih mest // list, na katerem je kaj narisano: oddati risbo učitelju; raztrgati risbo; rob risbe 2. um. likovna tehnika, pri kateri se upodablja zlasti z enobarvnimi črtami: uspešen je v risbi in akvarelu // delo, izdelek v tej tehniki: razstavljene risbe in bakrorezi; risba s svinčnikom, ogljem; risba v kredi / črtna risba ki je iz črt brez vmesnih tonov; lavirana risba; tonska risba ki je iz črt z vmesnimi toni ◊ strojn. delavniška risba ki prikazuje potek izdelave predmeta v delavnici; teh. tehnična risba grafični prikaz tehničnega objekta po dogovorjenih pravilih; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami ♪
  24.      rìt  ríti ž (ȉ ȋ) 1. vulg. zadnjica: imel je strgane hlače, da se mu je videla rit; voda mu je segala do riti; položiti si blazino pod rit; udariti po riti; vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / po riti se je spustil po stopnicah 2. vulg. neznačajen, bojazljiv človek: ta rit je vse izdal; kaj se dogovarjaš z njim, ki je čisto navadna rit / kot psovka: molči, ti rit; ti rit domišljava; prekleta rit 3. nar. ritina: nakladati snope na voz z ritmi navzven ● vulg. s tem potrdilom si lahko rit obrišeš je brez vrednosti, pomena; vulg. vzdigni že rit vstani; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; vulg. na rit ga bo vrglo, ko bo to izvedel zelo bo presenečen; vulg. brcniti koga v rit odpustiti, odsloviti; vulg. pojdi (hudiču, vragu) v rit izraža veliko omalovaževanje; vulg. lesti komu v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; vulg. piši me v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; vulg. bati se za svojo rit zase, za svoj položaj; vulg. dobiti jih po riti biti tepen; vulg. za to bi ga bilo treba po riti natepsti, kaznovati; vulg. kar naprej so nam bili za ritjo so nas zasledovali; so nas nadzorovali; vulg. nima drugega kot golo rit je brez premoženja; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo; vulg. tvoja obleka je, kot bi jo kravi iz riti potegnil zelo zmečkana; vulg. sveta Neža kuram rit odveže v kmečkem okolju po 21. januarju začnejo kokoši bolj nesti ♪
  25.      ritmotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki tvori, ustvarja ritem: ritmotvorne prvine ♪

   12.367 12.392 12.417 12.442 12.467 12.492 12.517 12.542 12.567 12.592  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA