Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (1.226-1.250)



  1.      odpljúsniti  -em dov.) 1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno; pren., ekspr. nemir ga je odpljusnil v noč 2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje: odpljusniti vodo iz škafa ∙ redko mleko je odpljusnilo čez rob pljusknilo
  2.      odpúst  -a m () 1. glagolnik od odpustiti: a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpčanje b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca ♦ jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta
  3.      odpústek  -tka m () 1. rel. odpčanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpčene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek ♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja 3. zastar. odpčánje: odpustek žalitve ● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je
  4.      odpústen 1 -tna -o prid. () nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo
  5.      odpústen 2 -tna -o prid. (ú) knjiž. odpustljiv: težko odpustna zmota
  6.      odpustítev  -tve ž () glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust
  7.      odpustíti  -ím dov., odpústil ( í) 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostiteekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlorel. odpustiti grehe 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice // z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila odpčèn -êna -o: pomoč odpčenim delavcem; odpčen vojak; verjetno bo odpčen
  8.      odpustljív  -a -o prid. ( í) ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje
  9.      odpustljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost odpustljivega: odpustljivost prestopka / znani sta bili njegova ravnodnost in odpustljivost
  10.      odpústnica  -e ž () pismeno potrdilo o odpustitvi, odpustu: dobiti, podpisati odpustnico / odpustnica iz bolnice, vojske
  11.      odpústnik  -a m () kdor je odpčen iz vojske: vojaki in odpustniki / vojaški odpustnik
  12.      odpúščanje  -a s (ú) glagolnik od odpčati: odpčanje prestopkov / preprečiti odpčanje delavcev / odpčanje iz zaporov
  13.      odpčánje  -a s () glagolnik od odpustiti 1: prosil ga je odpčanja / odpčanje grehov
  14.      odpúščati  -am nedov. (ú) 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpča; odpčal mu je vse žalitve 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpčal jim je kazen / star. odpčali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpčajo; tudi učitelje so odpčali 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpčati ozdravljene bolnike iz bolnice odpčajóč -a -e: usmiljen in odpčajoč pogled; prisl.: odpčajoče ga je potrepljal po rami
  15.      odpčênec  -nca m (é) kdor je odpčen: odpčenec iz vojske
  16.      odpčênje  -a s (é) star. odpčánje: prositi za odpčenje
  17.      odéviti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok odevi vse stvari okrog sebe 2. zastar. navditi: odevil ga je za potovanje / njegov nastop je odevil občinstvo odévljen -a -o: ljudje so bili odevljeni; odevljena bitja; prisl.: odevljeno govoriti
  18.      odévljenje  -a s (ẹ̑) zastar. navdenje: odevljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko odevljenje
  19.      odévljenost  -i ž (ẹ̑) zastar. navdenost: pokazati svojo odevljenost nad umetnino / z neprikrito odevljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdenjem
  20.      ogledúški  -a -o prid. (ū) nav. slabš. vohunski: ogledka dejavnost / ogledka skupina
  21.      ogledúštvo  -a s () nav. slabš. vohunstvo: vojaško ogledtvo
  22.      oglélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje oglelega: njegova oglelost je posledica davice; ugotoviti stopnjo oglelosti
  23.      oglúšen  -šna -o prid. (ú ū) knjiž., redko oglujoč: oglen hrup, krik
  24.      ogléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati gluh: na starost je oglel; popolnoma ogleti; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglel 2. redko postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu ogleli od mraza oglèl in oglél -éla -o: oglel otrok; oglela esa
  25.      ogleváti  -újem nedov.) s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: brnenje strojev ga ogluje; trč ljudi ogluje // povzročati, da se kaj ne sliši; gliti: mah je ogleval korake / gromi so oglevali drug drugega oglujóč -a -e: oglujoč ropot strojev; oglujoče pokanje, tuljenje; prisl.: tramvaji so oglujoče zvonili; oglujoče šumeča voda

   1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA