Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

US (1.201-1.225)



  1.      númerus  -a m () mat. število, ki ga dobimo pri antilogaritmiranju ali ki ga logaritmiramo: poiskati logaritmu numerus
  2.      númerus cláusus  númerusa cláususa [klazus] m (-) šol. številčna omejitev sprejema novih slateljev, omejeni vpis: odpraviti, uvesti numerus clausus; numerus clausus na medicinski fakulteti
  3.      obloústka  -e ž () nav. mn., zool. živali z okroglim, za sesanje prilagojenim gobcem z velikim številom zob in hrbtno struno, Cyclostomata: ribe in obloustke
  4.      obrezuspéšiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja
  5.      obrús  -a m () 1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepčanje vode 2. obrena površina: obrusi kristalov ♦ alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik
  6.      obrúsek  -ska m () nav. mn., teh. kar odpade pri brenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski ♦ metal., min. z brenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom
  7.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. ( ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obren kamen; dolgočasne, obrene fraze; obrena osebnost
  8.      obústen  -tna -o prid. () ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki
  9.      obústje  -a s () knjiž. del obraza ob ustih: obrisati si obustje
  10.      obésen  -sna -o prid. (ẹ̑) anat., v zvezi obesna slinavka žleza ob zunanjem esu, ki izloča slino
  11.      očeljustáti  -ám dov.) slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih
  12.      odbrusíti 1 in odbrúsiti -im dov. ( ú) 1. z brenjem odstraniti: odbrusiti konico, rob // z brenjem odstraniti del: odbrusiti zob; ekspr. z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ko je to slišal, jo je hitro odbrusil odbrúšen -a -o: odbrena konica
  13.      odbrusíti 2 in odbrúsiti -im dov. ( ú) pog., slabš. odgovoriti: jezno, osorno odbrusiti / to tebi nič mar, ji je odbrusil
  14.      oddúšek  -ška m () 1. oddnik: skozi oddek v zidu je prihajalo le malo svetlobe / zastar. našel je ozek oddek in se splazil skozenj luknjo, preduh 2. star. počitek, oddih: po težkem delu so bili potrebni nekoliko oddka ● knjiž. dati oddka svoji jezi, veselju dka; knjiž., ekspr. steklenico je izpraznil brez oddka ne da bi se bil vmes oddahnil
  15.      oddúšen  -šna -o prid. () namenjen za zračenje: oddna odprtina ♦ grad. oddna cev cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho
  16.      oddúška  -e ž () knjiž., redko luknja, preduh: tjulenj je pokazal glavo skozi oddko
  17.      oddúškati se  -am se dov. () redko oddahniti se: popil je, ne da bi se oddkal / med tekom se je moral večkrat oddkati ∙ star. ponudi mu čutarico, da se še on malo oddka odžeja
  18.      oddúšnik  in oddník -a m (; í) odprtina, luknja za zračenje: napraviti oddnik v oglarski kopi; zamašiti oddnik v hlevu ♦ teh. cev, kanal za zračenje
  19.      oderúški  -a -o prid. (ū) nanašajoč se na oderuhe: oderki posli / prodajati po oderki ceni zelo visoki; posojati denar na oderke obresti
  20.      oderúštvo  -a s () nav. ekspr. lastnost ali ravnanje oderuha: to izvira iz njegovega odertva; posojanje na tako visoke obresti je pravo odertvo; opozorili so ga na sosedovo odertvo
  21.      odklobtráti  -ám dov.) ekspr. počasi, okorno oditi: dal si je kovček na ramo in odklobtral po stopnicah // slabš. oditi: brez besede je odklobtral mimo nje
  22.      odkrúšek  -ška m () odkren drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkrki; premogovi odkrki / na vse strani so leteli leseni odkrki iveri; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkrkov iz svojega bogatega življenja // arheol. odkren kos prodnika: obdelovanje odkrkov v kameni dobi
  23.      odkríti  in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. ( ú; ú ū) s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krljivega, drobljivega: odkriti velik kos ometa, skale; kamen se odkri / vrh gore se je odkril / ekspr. odkriti košček kruha odlomiti // s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krljivega, drobljivega: granata je odkrila zid; pri jedi si je odkril zob odkrúšen -a -o: odkren grč, kamen
  24.      odlčíti  in odlúščiti -im dov. ( ú) odstraniti v plasteh s površine: odlčiti krasto; omet se je na več mestih odlčil / odlčiti lupino od jajca; pren. odlčiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odlčiti kamenček od zidu; odlčil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odlčiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odlčíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odlčil moški / nekaj žensk se je odlčilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odlčile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odlčen
  25.      odpljúskniti  -em dov.) 1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusknil zaboj s krova 2. s pljuskom odteči: morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo

   1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA