Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (9.020-9.044)


  1.      vênček  -čka m (é) 1. manjšalnica od venec: spletati venček; venček iz marjetic / poročni venček / rožni venček ∙ šalj. izgubiti venček izgubiti nedolžnost; zapeti venček narodnih (pesmi) v enoto povezano skupino ♦ gastr. beli, neocvrti vodoravni pas krofa 2. nekdaj plesna prireditev z vnaprej določenim vrstnim redom plesov: iti na venček / plesni venček ♪
  2.      vênec  -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik ● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost ◊ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ♪
  3.      venéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu // slabeti, upadati: moč, pogum jim veni ♪
  4.      véniti  -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti ♪
  5.      véra  -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
  6.      verbalíst  -a m (ȋ) 1. slabš. kdor se spretno, a vsebinsko prazno izraža: politični, sestankarski verbalisti 2. ped. kdor podaja učno snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti: verbalisti med učitelji ♪
  7.      verbalístičen  -čna -o prid. (í) 1. izrazno spreten, a vsebinsko prazen: verbalistični dialogi; verbalistična poezija / gledati na kritiko kot na verbalistično dejavnost 2. ki temelji le na besedah: verbalistično dokazovanje ◊ ped. verbalistični pouk pouk, pri katerem se podaja učna snov z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti ♪
  8.      verbalízem  -zma m (ȋ) izrazno spretno, a vsebinsko prazno izražanje: zavračati verbalizem; verbalizem v politiki / propagandni verbalizem // knjiž. vsebinsko prazen izraz, fraza: uporabljati verbalizme ◊ ped. podajanje učne snovi z besednim razlaganjem, brez poudarka na razumevanju, uporabnosti ♪
  9.      véren 1 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima vero, versko prepričanje: veren človek; postati veren; globoko veren ∙ nar. odzvonilo je vernim dušam avemarijo; na verne duše v krščanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah 2. novembra vérno prisl.: verno moliti; sam.: skupina vernih ♪
  10.      véren 2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje ∙ zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno ♪
  11.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  12.      verístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki pri upodabljanju, prikazovanju strogo posnema objektivno resničnost: verističen opis vojne; veristični prizori na sliki; veristična igra igralcev 2. nanašajoč se na veriste ali verizem: veristična glasba, literatura / veristični skladatelj ♪
  13.      vériti se  -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) star. prisegati, zaklinjati se: veril se je, da bo ostal zvest / veril se je pri spominu na očeta / upam, prijatelji, da vam bom kmalu pomagal, se je veril je zatrjeval, zagotavljal ♪
  14.      verízem  -zma m (ȋ) 1. strogo posnemanje objektivne resničnosti pri upodabljanju, prikazovanju: zavračal je verizem in zagovarjal stilizacijo / fotografski, predmetni verizem 2. naturalizmu sorodna umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja v Italiji, ki strogo posnema objektivno resničnost: predstavniki verizma; umetniška sredstva verizma ♪
  15.      verížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna tatvina ● verižna trgovina trgovina, pri kateri sodeluje več posredovalcev, kar blago zelo podraži ◊ agr. verižni izkopalnik izkopalnik z brezkončno verigo; ekon. verižni indeks časovni indeks, pri katerem je izhodišče podatek iz prejšnjega obdobja; fiz. verižna jedrska reakcija jedrska reakcija, ki se po začetku sama vzdržuje; gozd., les. verižna motorna žaga žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; grad. verižna hiša vsaka od tipsko podobnih, različno visokih hiš, ki se držijo druga druge; kem. verižna reakcija zaporedje reakcij, pri katerih vmesni produkti reagirajo z izhodno snovjo; verižna molekula verigasta molekula; lit. verižna rima rima, pri kateri se prvi in tretji verz trivrstične kitice rimata s srednjim verzom predhodne enake kitice; mat. verižni račun niz računov, pri katerem se upoštevajo različne mere in valute; obrt. verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo; strojn. verižni zobnik zobnik z zobmi, prilagojenimi za členasto gonilno verigo; verižno kolo kolo, na katero se namesti (gonilna) veriga; teh. verižni boben boben za navijanje verige; verižno gonilo gonilo iz verižnih koles in brezkončne verige; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško oblačilo iz železnih krožcev ali žice ♪
  16.      verížiti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico ● ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo ♪
  17.      verížnica 1 -e ž (ȋ) ženska oblika od verižnik, prekupčevalec: verižnica z jajci ♪
  18.      verížnik 1 -a m (ȋ) ekspr. nezakonit prekupčevalec: zapreti verižnike; špekulanti in verižniki ♪
  19.      verížniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na verižnike ali verižništvo: verižniške cene / verižniške kupčije ♪
  20.      verížništvo  -a s (ȋ) ekspr. nezakonito prekupčevanje: obtožiti koga verižništva; verižništvo s tobakom; tihotapstvo in verižništvo ♪
  21.      verjétnica  -e ž (ẹ̑) zastar. verjetnost: vse verjetnice je treba upoštevati ♪
  22.      verjétnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost verjetnega: verjetnost domneve / življenjska verjetnost zgodbe / razpravljati o verjetnosti življenja na drugih planetih 2. v povedni rabi izraža prepričanost o možnosti obstajanja, nastopa česa: ni verjetnosti, da bo kaj drugače; majhna verjetnost je, da se bosta pobotala; precejšnja verjetnost je, da do spopada ne bo prišlo 3. kar se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: navesti vse verjetnosti; tudi to verjetnost je treba upoštevati / po vsej verjetnosti so zamudili vlak 4. mat. vrednost, ki izraža število ponovitev slučajnega dogodka pri sorazmerno velikem številu istovrstnih poskusov: ugotoviti verjetnost dogodka; razpredelnica verjetnosti // po Bernoulliju vrednost, izražena z razmerjem med vsemi ponovitvami poskusa in ponovitvami, pri katerih določeni dogodek nastopi: verjetnost je dve proti ena ♪
  23.      vêrmanšaft  -a m (ȇ) med drugo svetovno vojno napol vojaški oddelki, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju: uporabljati vermanšaft za boj proti partizanom; vključevati moške v vermanšaft ♪
  24.      vérniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vernike: verniška skupnost / verniška vdanost ♪
  25.      vérnost 1 -i ž (ẹ́) lastnost vernega človeka: njegova vernost je znana / vernost se spreminja; tradicionalna vernost / vernost upada ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo ♪

   8.895 8.920 8.945 8.970 8.995 9.020 9.045 9.070 9.095 9.120  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA