Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (8.595-8.619)


  1.      trobelíka  -e ž (í) bot. strupena rastlina z debelo koreniko, trojnatimi listi in belimi cveti, Cicuta: zastrupiti se s trobeliko / velika trobelika ♪
  2.      trobelíkovec  -vca m (í) strup iz trobelike: zastrupiti se s trobelikovcem ♪
  3.      trobezljáti  -ám [bǝz in bez] nedov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno govoriti, pripovedovati: ne zaupaj mu, on rad trobezlja; ne trobezljaj preveč / trobezljati neumnosti // govoriti, pripovedovati: o tem so trobezljali po vsej vasi ♪
  4.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa ♪
  5.      trobíti  in tróbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba ♪
  6.      tróbka  -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko ♪
  7.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
  8.      tródejánka  -e ž (ọ̑-ȃ) gled. tridejanka: uprizoriti trodejanko ♪
  9.      troféja  -e ž (ẹ̑) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje ♪
  10.      trôha  -e ž (ó) ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: daj mi troho kruha / troha poguma, upanja / v njem ni niti za troho usmiljenja // v prislovni rabi malo, nekoliko: troho ga ima, da bi odšel; na vse se troho razume; niti za troho se ni ustrašil ● zastar. troha se mu je zadrla v prst iver; ekspr. niti trohe si ne da dopovedati prav nič; ekspr. te besede so do trohe resnične popolnoma ♪
  11.      trôhica  -e ž (ó) manjšalnica od troha: porabila je zadnjo trohico moke / niti trohice prahu ni na policah prav nič / vlili so jim trohico upanja / trohico vplivati na kaj ∙ ekspr. niti trohice nismo razumeli prav nič ♪
  12.      trohljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) trohni: trohljiv les; trohljivo truplo / trohljiv vonj ♪
  13.      trohnênje  -a s (é) glagolnik od trohneti: trohnenje lesa; trohnenje trupla v grobu; gnitje in trohnenje ♪
  14.      trohnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) razkrajati se, razpadati zlasti zaradi delovanja vlage: les trohni; truplo trohni v grobu; gniti in trohneti ∙ slabš. že leta trohni v tem kraju živi v nedejavnosti, negibnosti ♦ biol. razkrajati se zaradi delovanja mikroorganizmov ob primerni vlagi in toploti trohnèč -éča -e: trohneč les; trohneče listje; trohneča trupla ♪
  15.      tróimén  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ki ima tri (različna) imena: troimena reka ♦ polit. troimeni narod v stari Jugoslaviji, po pojmovanju nekaterih političnih skupin narod, ki ga sestavljajo Srbi, Hrvati in Slovenci ♪
  16.      tróinpólsôben  -bna -o [u̯s] prid. (ọ̑-ọ̑-ō) v zvezi troinpolsobno stanovanje stanovanje, ki ima tri sobe in kabinet: kupiti troinpolsobno stanovanje ♪
  17.      trójček  -čka m (ọ̄) nav. mn. vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok: rodila je trojčke ◊ min. skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov; rib. trnek s tremi ostmi; šport. lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in doskoči na drugo nogo v lok nazaj ♪
  18.      tróje  štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna / troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje ♦ alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi ♪
  19.      trójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v treh jezikih: trojezični napisi / trojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja tri jezike: prebivalci obmejnega področja so trojezični / trojezične šole ◊ rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku ♪
  20.      trojíca  tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice ◊ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov ♪
  21.      trójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka tri: obkrožiti trojko / na tej progi vozi trojka tramvaj, avtobus številka tri ∙ žarg., med. izpuliti trojko podočnik 2. pog. pozitivna ocena, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobro: dobiva same trojke; v angleščini ima trojko 3. skupina treh oseb, navadno sestavljena za določeno delo, nalogo: najboljša trojka je bila nagrajena; združevati se v dvojke in trojke / rudarska trojka 4. v ruskem okolju vprega s tremi konji: peljati se s trojko; hitre trojke / prodati trojko / ruska trojka 5. skupina treh izžrebanih številk pri lotu: imeti eno peterko in dve trojki 6. igralna karta s tremi znaki: križeva trojka ◊ alp. plezalna tura tretje težavnostne stopnje; etn. ljudski ples v dvočetrtinskem taktu, znan v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem; igr. napovedana vrednost pri igri na karte glede na moč igralčevih kart; šport. element umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec v vrhu vsakega kroga obrat za 180° proti središču kroga ♪
  22.      trójstvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. skupina treh izrazov, pojmov: razvijati šolstvo v skladu s trojstvom družba, ekonomika in kultura 2. trojnost: trojstvo nalog ♪
  23.      trompéta  -e ž (ẹ̑) nižje pog. trobenta: igrati (na) trompeto; hrup bobnov in trompet ♪
  24.      tròp  trôpa m (ȍ ó) skupina živali iste vrste, navadno manjša: trop koz, ovc; po ulici se je podil trop psov / pastir žene trop na pašo / volkovi se zbirajo v trope; pasti se v tropih; gamsi živijo v tropih // ekspr., navadno s prilastkom skupina ljudi: trop jezdecev, otrok; bližal se je trop napadalcev / stali so v tropih ♪
  25.      trôpa  -e ž (ó) trop, skupina: tropa gamsov, psov / pastir žene tropo na pašo / živali so se družile v trope / tropa fantov / cela tropa jih je prišla ♪

   8.470 8.495 8.520 8.545 8.570 8.595 8.620 8.645 8.670 8.695  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA