Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (726-750)


  1.      zaúp  -a m (ȗ) zastar. 1. zaupanje: njegov zaup je trden / zaup v lastne moči 2. kredit: prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup ♪
  2.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪
  3.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  4.      zaupávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. zaupati: zaupavati sosedom / zaupavati komu tajne podatke / zaupavati komu odgovorne naloge / zaupavati komu denar ♪
  5.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  6.      zaupljív  -a -o prid., zaupljívejši (ȋ í) 1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev // ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi 2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv 3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje 4. redko zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi zaupljívo prisl.: zaupljivo poslušati ♪
  7.      zaupljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje ♪
  8.      zaúpnica  -e ž (ȗ) 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku ♪
  9.      zaúpnik  -a m (ȗ) 1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik 2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev ♪
  10.      zaúpniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije ♪
  11.      zaúpnost  -i ž (ū) 1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta // kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti 2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti 3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost ♪
  12.      zaupogníti  -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) redko upogniti: zaupogniti vejo ♪
  13.      zaupováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. zaupati: njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil ♪
  14.      žúpa 1 -e ž (ú) 1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe 2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd 3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje društva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa 4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe ♪
  15.      žúpa 2 -e ž (ú) 1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa ∙ ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan 2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt ♪
  16.      župàn 1 -ána m (ȁ á) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja predstojnik občine: dolžnosti in pravice župana; trg je imel dekana in župana / mestni, vaški župan 2. pog. predsednik skupščine občine, mesta: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana / celjski, ljubljanski župan; šišenski župan 3. v nekaterih državah predstojnik mestne uprave: celovški, nabrežinski, tržaški župan 4. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti ◊ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva ♪
  17.      župàn 2 -ána m (ȁ á) v nekaterih slovanskih deželah, nekdaj plašču podobno moško vrhnje oblačilo s stoječim ovratnikom in z gubami na hrbtu: volnen, žametast župan ♪
  18.      župánčičevski  -a -o prid. (ȃ) tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos župánčičevsko prisl.: izražati se (po) župančičevsko ♪
  19.      župánec  -nca m (á) zastar. krpa, zaplata: prišiti županec na čevelj; usnjen županec ♪
  20.      žúpanica  -e ž (ȗ) jur., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno huba ♪
  21.      županíja  -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
  22.      županíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na županijo: županijsko ozemlje / županijsko uradništvo ♪
  23.      župániti  -im nedov. (á ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem ♪
  24.      župánja  -e ž (ā) 1. pog. predsednica skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja 2. v nekaterih državah predstojnica mestne uprave: nekatera ameriška mesta imajo županje 3. star. županova žena: vplivna županja / mati županja ♪
  25.      župánji  -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči ♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive ♪

   601 626 651 676 701 726 751 776 801 826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA