Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (570-594)


  1.      skúpnica  -e ž (ȗ) jur., nekdaj skupno premoženje soseske, zlasti skupni pašniki: pasti živino na skupnici ♪
  2.      skúpnost  -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba // kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri delovni ljudje in občani določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese / Republiška raziskovalna skupnost 3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost jugoslovanskih univerz / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost 4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode ◊ jur. delovna skupnost del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije ♪
  3.      skúpnosten  -tna -o prid. (ū) nanašajoč se na skupnost: upoštevati koristi posameznika in skupnostne koristi; skupnostna zavest naroda / človek je skupnostno bitje družbeno ♪
  4.      skúpoma  prisl. (ū) knjiž. 1. skupaj, skupno: sklenili so, da bodo vsi skupoma planili na sovražnika 2. v kupih, v kupu: drva ležijo skupoma na dvorišču ♪
  5.      skupováti  -újem nedov. (á ȗ) star. odkupovati, nakupovati: skupovati jajca, les, vino; skupovati po kmetijah in prodajati v mestu ♪
  6.      skúpščina  -e ž (ȗ) 1. organ družbenega samoupravljanja in najvišji organ oblasti v družbenopolitični skupnosti: predsednik skupščine; pristojnosti skupščine; zasedanje skupščine / mestna, občinska, republiška skupščina; ustavodajna skupščina / Skupščina Socialistične federativne republike Jugoslavije ∙ ljudska skupščina do 1963 najvišji organ oblasti v republiki, federaciji // v nekaterih državah najvišji organ zakonodajne oblasti: kandidirati za poslanca v skupščini // poslopje tega organa: trg pred skupščino 2. osrednji organ upravljanja določene skupnosti, organizacije, društva: o delovnih nalogah društva odloča njegova skupščina; izvoliti skupščino / skupščina banke; skupščina samoupravne interesne skupnosti; skupščina Slovenske akademije znanosti in umetnosti / generalna skupščina Organizacije združenih narodov // sestanek, zborovanje tega organa: udeležiti se skupščine; sklicati skupščino / letna skupščina; ustanovna skupščina ♪
  7.      skúpščinar  -ja m (ȗ) zastar. udeleženec sestanka, zborovanja: skupščinarji so se razšli; pozdraviti skupščinarje ♪
  8.      skupščínski  in skúpščinski -a -o prid. (ȋ; ȗ) nanašajoč se na skupščino: skupščinski sklepi; skupščinska razprava / skupščinski predsednik / skupščinski sistem / skupščinske volitve / skupščinsko poslopje ♪
  9.      slúp  -a m (ȗ) navt. enojamborna jadrnica z glavnim jadrom in flokom: slup je odplul iz zaliva ♪
  10.      sòuporába  -e ž (ȍ-ȃ) glagolnik od souporabljati: ima pravico do souporabe prostorov / v malih oglasih iščem sobo s souporabo kopalnice ♪
  11.      sòuporábljati  -am nedov. (ȍ-á) skupaj s kom uporabljati: gostu ni dovolj le soba, souporabljal bo tudi druge prostore ♪
  12.      sòuporábnik  -a m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom uporabnik česa: biti pozoren do souporabnikov ceste ♪
  13.      sòupoštévati  -am nedov. in dov. (ȍ-ẹ́) knjiž. skupaj s čim upoštevati: v analizi je soupošteval tudi estetska načela ♪
  14.      sòupravíčenec  -nca m (ȍ-ȋ) kdor je skupaj s kom upravičen do česa: navesti vzroke, zaradi katerih preneha pravica do pokojnine drugega soupravičenca ♪
  15.      sòuprávljanje  -a s (ȍ-á) glagolnik od soupravljati: priznati delavcem pravico do soupravljanja v gospodarstvu ♪
  16.      sòuprávljati  -am nedov. (ȍ-á) skupaj s kom upravljati: soupravljati skupne zadeve ♪
  17.      sòupravljávec  -vca m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom upravljavec česa: delavci so soupravljavci proizvodnih sredstev ♪
  18.      sòzakúpnik  -a m (ȍ-ȗ) kdor je skupaj s kom zakupnik česa: sozakupnik zemljišča ♪
  19.      stároupokojênec  in stároupokójenec -nca m (ȃ-é; ȃ-ọ́) upokojenec, ki je upokojen po prejšnjih pokojninskih predpisih: povečati pokojnino staroupokojencem ♪
  20.      stároupokojênka  in stároupokójenka -e ž (ȃ-é; ȃ-ọ́) ženska oblika od staroupokojenec ♪
  21.      strúp  -a m (ȗ) 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline / bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti ● ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil ◊ biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi ♪
  22.      strúpar  -ja m (ȗ) knjiž. 1. kdor pridobiva, pripravlja strupe: izkušen strupar / vrači in struparji 2. zastrupljevalec: struparja dolgo niso odkrili / besedni, idejni strupar ♪
  23.      strúparica  -e ž (ȗ) ženska oblika od strupar: struparico so zaprli ♪
  24.      strúpen  -pna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine ♦ anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica 2. zastar. strupén: strupna tekočina ♪
  25.      strupén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede ● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva ♪

   445 470 495 520 545 570 595 620 645 670  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA