Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (220-244)


  1.      dauphin  tudi dofen -a [dofên] m (ȇ) v Franciji, nekdaj prestolonaslednik: omožila se je s francoskim dauphinom ♪
  2.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
  3.      dokúp  -a m (ȗ) glagolnik od dokupiti: posestvo je povečal z dokupom travnika ♪
  4.      dokupíti  in dokúpiti -im dov. (ȋ ú) dodatno, zraven kupiti: blaga si vzel premalo, treba ga bo še dokupiti / ker je bila slaba letina, so morali živež dokupiti ∙ dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti ♪
  5.      dokupováti  -újem nedov. (á ȗ) dodatno, zraven kupovati: dokupoval je pašnike in njive / sami pridelajo premalo, zato morajo živež dokupovati ♪
  6.      drúžbenoupráven  -vna -o prid. (ȗ-á) nanašajoč se na družbeno upravljanje: volitve družbenoupravnih organov ♪
  7.      držávnoupráven  -vna -o prid. (á-á) nanašajoč se na državno upravo: državnoupravni aparat ♪
  8.      dúpelce  -a [pǝl] s (ū) manjšalnica od duplo ♪
  9.      dúplar  -ja m (ȗ) 1. žival, ki gnezdi in prenočuje v drevesnih duplinah: s trkanjem na debla je preganjal duplarje ♦ zool. divji golob, ki gnezdi v drevesnih duplinah, Columba oenas 2. kdor lovi polhe po duplinah, duplih: duplarji so se odpravili na lov ♪
  10.      dúplast  -a -o prid. (ú) ki ima duplino, duplo: duplasta vrba; duplasto deblo ♪
  11.      dúplati  -am nedov. (ȗ) redko loviti polhe po duplinah, duplih: duplarji so hodili po gozdovih in duplali polhe ♪
  12.      dúpleks  -a m (ȗ) 1. muz. petje ali igranje, posneto tako, da se sliši podvojen glas istega pevca ali instrumenta: peti, posneti popevko v dupleksu 2. ptt telegrafiranje, ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh: telegrafirati v dupleksu; neskl. pril.: dupleks telegrafija ♦ papir. dupleks karton karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi ♪
  13.      duplicitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. dvojnost, podvojenost: dupliciteta mnenj; dupliciteta norm ♪
  14.      duplíka  -e ž (ȋ) knjiž. odgovor na repliko: replik in duplik ni bilo ne konca ne kraja ♪
  15.      duplikát  -a m (ȃ) drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta, dvojnik: izdati duplikat osebne izkaznice; naredili so mu duplikat zaključnega spričevala; duplikat ključa ♪
  16.      duplikáten  -tna -o (ȃ) pridevnik od duplikat: duplikatni ključi ♪
  17.      duplína  -e ž (í) z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor; votlina: pred duplino se je zbrala množica ljudi; skalna, zemeljska duplina ♦ anat. trebušna, ustna duplina // votlina v deblu: ptiči gnezdijo v duplinah; drevesna duplina ♪
  18.      duplínast  -a -o prid. (í) redko poln duplin: duplinasto deblo ♪
  19.      duplírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. dvakrat, na dveh mestih opravljati isto delo, podvajati: nevarno je, da bi se z ustanovitvijo te sekcije delo dupliralo ♪
  20.      dúplja  -e ž (ū) star. votlina, duplina: nastanil se je v vlažni, temni duplji; srečala sta se pred vhodom v skalno dupljo / duplja v stari hruški / skozi duplje v strehi so prodirali posamezni sončni žarki odprtine, luknje ♪
  21.      dúplo  -a s (ú) 1. votlina v deblu; duplina: sršeni so se kar usuli iz dupla; ptiči si delajo gnezda v duplih / drevesno duplo 2. zastar. votlina: prenočil je v vlažnem skalnem duplu ♪
  22.      dvótrúpen  -pna -o prid. (ọ̑-ȗ) ki ima dva trupa: dvotrupno letalo ♪
  23.      erúpcija  -e ž (ú) 1. geol. prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje, vulkanski izbruh: erupcija je povzročila strah med prebivalstvom / podzemeljska erupcija; pren., knjiž. čustvena erupcija 2. med. nagel pojav izpuščaja, zlasti pri nalezljivi bolezni: erupcija lišaja, ošpic / erupcija roga, zoba ◊ astr. sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja ♪
  24.      erupcíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na erupcijo: erupcijski vrelec / erupcijski stadij ošpic ♪
  25.      eruptíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na erupcijo: eruptivna kamnina / eruptivni stadij ošpic 2. knjiž. ki hitro reagira in burno izraža svoja čustva: pesnik je bolj eruptiven in ves obrnjen navzven; človek eruptivne narave / eruptivna življenjska sila / pesnikova eruptivna metaforika ♪

   95 120 145 170 195 220 245 270 295 320  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA