Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

UP (1.820-1.844)


  1.      élativ  -a m (ẹ̑) lingv. oblika, ki izraža zelo veliko mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova: kadar je za kaj navdušen, rad uporablja elative ♪
  2.      eléktričen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na elektriko: a) električni aparati, stroji; električni bojler, štedilnik, zvonec; električni motor; električna ključavnica, ura; električna svetilka; električna cestna železnica / električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; električna blazina blazina z električnim gretjem b) stroji na električni pogon; električni vžig; električna razsvetljava; električno ogrevanje, varjenje c) električni generator; električni števec; električni vod; električna napeljava; električno omrežje, stikalo; pog. električna centrala elektrarna č) električni pojavi, učinki; električna iskra / električni tok; električna energija, napetost 2. naelektren: če steklo drgnemo, postane električno ◊ agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu; električni potencial potencial v električnem polju; električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka; električno polje polje, v katerem delujejo električne sile; muz. električni instrumenti instrumenti, pri katerih se toni proizvajajo s pomočjo električnih naprav; strojn. dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; dizel električna vleka; zool. električni skati s hrbtne strani sploščene morske ribe, ki proizvajajo električno napetost, Torpedinidae eléktrično prisl.: električno negativen, pozitiven; električno poganjan, zvarjen; ta prostor je mogoče ogrevati edinole električno; sam.: pog. v službo se vozi z električno s tramvajem ♪
  3.      elektrificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) zgraditi objekte, naprave za prenos in uporabo električne energije: elektrificirati vas / elektrificirati železniško progo / elektrificirati gospodinjstva uvesti, uvajati električne aparate, naprave v gospodinjstva ♪
  4.      elektrifikácija  -e ž (á) zgraditev, gradnja objektov, naprav za prenos in uporabo električne energije: posebno pozornost so posvetili elektrifikaciji hribovskih krajev; industrializacija in elektrifikacija države / elektrifikacija železniških prog / elektrifikacija gospodinjstev uvedba, uvajanje električnih aparatov, naprav v gospodinjstva ♪
  5.      elektróda  -e ž (ọ̑) teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit; kovinska, oglena, platinska elektroda; konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje ♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda ♪
  6.      elektróden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrodo: elektrodna konica / elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektroda ♦ med. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo ♪
  7.      eléktroenergétika  -e ž (ẹ̑-ẹ́) proizvodnja, prenos, uporaba in gospodarjenje z električno energijo: napredek elektroenergetike // veda o tem: strokovnjak za elektroenergetiko ♪
  8.      elektrolít  -a m (ȋ) 1. kem. snov, ki raztopljena ali staljena v obliki ionov prevaja električni tok: kisline, baze in soli so elektroliti; močni, šibki elektroliti; prehod električnega toka skozi elektrolit 2. žarg. elektrolitni kondenzator: zamenjati elektrolite in upore v radijskem sprejemniku ♪
  9.      eléktrometalurgíja  -e ž (ẹ̑-ȋ) metalurgija, ki uporablja električno energijo za pridobivanje in čiščenje kovin: bogate vodne sile so osnova za elektrometalurgijo ♪
  10.      eléktron  -a m (ẹ̑) 1. num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov: zlatnike so kovali iz elektrona 2. min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: najdišče elektrona 3. metal. zlitina magnezija in aluminija, cinka, mangana ♪
  11.      elektrónika  -e ž (ọ́) veda o električnem prevajanju v vakuumu, plinih in polprevodnikih ter o praktični uporabi teh pojavov: razvoj elektronike; uveljavljanje elektronike v industriji / mednarodni kongres elektronike; industrija za elektromehaniko, telekomunikacije in elektroniko ♪
  12.      elektrónka  -e ž (ọ̑) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posredujejo elektroni prehod električnega toka: zamenjati elektronko; uporaba elektronk v kibernetiki; radijski aparat s šestimi elektronkami / Braunova elektronka v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; plinska elektronka katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; snemalna elektronka ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; vakuumska elektronka pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru ♪
  13.      eléktroplávž  in eléktro plávž -a m (ẹ̑-ȃ) metal. plavž, v katerem se za taljenje rude uporablja električna energija: zgraditi elektroplavž; oprema za elektroplavž ♪
  14.      eléktrotéhničen  -čna -o prid. (ẹ̑-ẹ́) nanašajoč se na elektrotehniko: elektrotehnični izdelki / elektrotehnična šola elektrotehniška šola ♦ teh. elektrotehnični baker, porcelan baker, porcelan, ki se uporablja v elektrotehniki ♪
  15.      eléktrotéhnika  -e ž (ẹ̑-ẹ́) veda o uporabi električne energije v tehnične namene: študira elektrotehniko; fakulteta za elektrotehniko / inženir elektrotehnike // tehnika, ki izkorišča izsledke te vede: pomen elektrotehnike za celotno gospodarstvo ♪
  16.      eléktrum  -a m (ẹ̑) min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: elektrum so v starem veku pridobivali v Španiji ♦ metal. zlitina bele barve s približno 50 odstotki zlata in 50 odstotki srebra; num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov ♪
  17.      elemènt  -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen ◊ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj ♪
  18.      elémi  -ja m (ẹ̑) kem. rumen izcedek iz nekaterih tropskih dreves, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo lakov: afriški, manilski elemi ♪
  19.      eliksír  -ja m (ȋ) v srednjem veku tekočina, s katero so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro: alkimisti so skušali odkriti zlati eliksir // čudodelna, zdravilna pijača, napoj: ljubezenski, pomlajevalni eliksir; življenjski eliksir s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. avtor meni, da je fantastika nekak življenjski eliksir za literaturo ∙ šalj. srkni tale žlahtni eliksir alkoholno pijačo ♦ farm. oslajena alkoholnata raztopina snovi za notranjo uporabo ♪
  20.      elípsa  -e ž (ȋ) 1. geom. sklenjena krivulja ovalne oblike, pri kateri je vsota razdalj katerekoli točke od obeh gorišč stalna: narisati elipso / planeti se gibljejo okrog sonca po elipsah / kolo je dobilo obliko elipse // lik, ki ga omejuje ta črta: izračunati ploščino elipse; središče elipse; velika os elipse njen najdaljši premer 2. lingv. neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati, izpust: pisatelj rad uporablja elipse ♪
  21.      elíta  -e ž (ȋ) posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti: otvoritve razstave se je udeležila vsa mestna elita; spadati med elito; duhovna elita naroda; svetovna športna elita / skupina je prežeta z zavestjo elite ◊ agr. seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; voj. vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  22.      elízijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na elizij: upali so, da se bodo njihove duše spet srečale v elizijski deželi / elizijske poljane ♪
  23.      embaláža  -e ž (ȃ) kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov: embalaža naj bo lična in funkcionalna; vračunati embalažo v ceno; kovinska, papirnata embalaža; transportna embalaža; skupna teža blaga in embalaže; pren., ekspr. to je le star problem v novi embalaži // embaliranje: najnovejše pridobitve embalaže; morali bi več vedeti o aranžiranju in o embalaži ♪
  24.      embalírati  -am nedov. in dov. (ȋ) opremljati z embalažo: piščance embalirajo v polivinilne vrečke / jušne koncentrate embalirajo ali skupaj z zakuho ali v kockah brez zakuhe embalíran -a -o: neprimerno embalirana živila ♪
  25.      emêritus  -a m (ȇ) knjiž., kot zapostavljeni pristavek k naslovu kdor kot upokojenec ohranja svoj naslov: biti dekan, profesor emeritus ♪

   1.695 1.720 1.745 1.770 1.795 1.820 1.845 1.870 1.895 1.920  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA