Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Tros (201-225)


  1.      dírka  -e ž (ȋ) tekmovanje v hitrostni vožnji ali jahanju: prirediti dirko; trenira za jesenske dirke; staviti na dirkah; zmagal je na dirki za svetovno prvenstvo; avtomobilska, kolesarska dirka; cestne dirke avtomobilov in motorjev / kasaške, konjske dirke; pren. dirka cen in plač; dirka v oboroževanju ♦ šport. dirka na kronometer dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po eno ali več minut // ekspr. veliko prizadevanje za kaj: dirka za denar; dirka za filmsko nagrado ● pog., ekspr. čisto smo pozabili nanj, ker je bila taka dirka (s časom) hitenje, naglica ♪
  2.      dirkáč  -a m (á) 1. tekmovalec v hitrostni vožnji ali jahanju: dirkači vozijo letos po nekoliko spremenjeni progi; motociklistični dirkač; tekmovalec je rutiniran dirkač / dirkač je zadovoljno trepljal svojega konja 2. dirkalni konj: njegov konj je odličen dirkač ♪
  3.      dírkati  -am nedov. (ȋ) 1. tekmovati v hitrostni vožnji: letos bodo dirkali vsi najboljši predstavniki iz Evrope; lanski zmagovalec je prenehal dirkati / kobila Aurora je tudi letos dirkala 2. ekspr. zelo hitro se premikati: dirkali smo na vlak, ker smo bili že pozni / pog. ves dan sem dirkala iz trgovine v trgovino ♪
  4.      dispanzêr  -ja m (ȇ) zdravstvena ustanova za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje nekaterih bolezni: iti na pregled v dispanzer; ginekološki, otroški, protituberkulozni dispanzer; dispanzer za socialno in duševno higieno ♪
  5.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  6.      dnévnica  -e ž (ẹ̑) znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice; sprejeti odlok o višini dnevnic; pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice ◊ rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu ♪
  7.      dôba  -e ž (ó) 1. s prilastkom omejeno trajanje a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe ● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ◊ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu ♪
  8.      dobáven  -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na dobavo ali dobavljanje: podjetje je vezano na dobavne roke; dobavni pogoji, stroški / dobavni nalog; skleniti dobavno pogodbo ♪
  9.      dobávljanje  -a s (á) glagolnik od dobavljati: dobavljanje blaga za široko potrošnjo ♪
  10.      dobíček  -čka m (ȋ) 1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; dobiček gospodarske organizacije; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček ♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček 2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd ∙ biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi 3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček ♪
  11.      dobrína  -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
  12.      dodátek  -tka m (ȃ) 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek ♦ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo // kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku ♪
  13.      dohájati  -am nedov. (ȃ) 1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali; komaj dohaja moža; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov; delo komaj dohajamo ∙ teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro 2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati: nikogar ni srečaval, nikogar dohajal 3. publ. dojemati, razumevati: uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost; umsko dohajati 4. zastar. prihajati: kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice dohajajóč -a -e: opazovala je dohajajoče povabljence ♪
  14.      dojemljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost dojemljivega človeka: fant je obdarjen z izredno dojemljivostjo; pri pisanju je treba upoštevati otroško dojemljivost; dojemljivost učencev / to presega okvir normalne človeške dojemljivosti // knjiž., navadno v zvezi z za dovzetnost, sprejemljivost: preseneča nas velika dojemljivost obiskovalcev za moderna gledališka dela ♪
  15.      dojílnica  -e [drugi pomen u̯n] ž (ȋ) 1. prostor v otroških ustanovah ali bolnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov 2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: polna dojilnica mleka ♪
  16.      dokláda  -e ž (ȃ) 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva ♪
  17.      dolžína  -e [u̯ž] ž (í) 1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena; reka je po vsej dolžini plovna; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom 2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora; spreminjanje dolžine dneva in noči 3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost ◊ avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; lingv. dolžina samoglasnika; mat. dolžina razdalja med dvema točkama ♪
  18.      dóm  -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel ∙ ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta ◊ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma ♪
  19.      domišljívost  -i ž (í) 1. redko domislica, domislek: smeje se otroškim domišljivostim 2. zastar. domišljija: vse to mu je pričarala njegova domišljivost / ima bujno domišljivost ♪
  20.      doséči  -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo ● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš ◊ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha ♪
  21.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  22.      dražítev  -tve ž (ȋ) zviševanje cene: nenehna dražitev potrošniškega blaga ♪
  23.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  24.      dŕsanje  -a s (ȓ) glagolnik od drsati: zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo / gledal je njeno počasno drsanje k vratom / otroci se že veselijo kepanja in drsanja; gojiti drsanje; ukvarjati se z drsanjem / zmagati v drsanju ♦ šport. hitrostno drsanje; umetnostno ali umetno drsanje ♪
  25.      dŕsati  -am nedov. (ȓ) 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče drsáje: drsaje hoditi drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA