Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Trg (201-225)


  1.      cvét  -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada ● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij ◊ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
  2.      cvetéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti ● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti ♪
  3.      cvetíca  -e ž (í) 1. redko roža, cvetlica: cvetica lepo diši; trgati cvetice; bele cvetice; šopek cvetic 2. agr. vonj vina: muškatova cvetica; vina z izrazito cvetico ◊ vet. večja bela lisa na čelu živali, zlasti konja ♪
  4.      cvétje  -a s (ẹ́) 1. cveti, cvetovi: cvetje diši; cvetje odpada, poganja; belo cvetje; češnjevo, lipovo cvetje / pog. piti bezgovo cvetje čaj iz bezgovega cvetja / vse je v cvetju vse cvete; pren., pesn. cvetje moje duše; cvetje sanj // rože, cvetlice: trgati cvetje; planinsko cvetje; šopek cvetja / rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo 2. star. cvetenje: presaditi rastlino pred cvetjem; čas cvetja ● knjiž. zlo gre v cvetje zelo veliko ga je; ekspr. gospodarstvo je v cvetju v razmahu, razcvetu; zastar. cvetje slovenskega pesništva antologija, izbor ♪
  5.      cvetlíca  -e ž (í) 1. rastlina z izrazitim cvetom: cvetlica cvete, diši, ovene; trgati, zalivati cvetlice; pomladanske, poljske, vrtne cvetlice; seznam zaščitenih cvetlic; šopek cvetlic rož / umetne cvetlice ∙ ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno 2. agr. vonj vina; cvetica: rizlingova cvetlica ♪
  6.      cvetličárna  -e ž (ȃ) trgovina s cvetlicami: kje je najbližja cvetličarna? ♪
  7.      cvetličárstvo  -a s (ȃ) poklicno gojenje cvetlic ali trgovanje z njimi: ukvarjati se s cvetličarstvom ♪
  8.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
  9.      čáršija  -e ž (á) v balkanskem okolju 1. ulica ali trg s trgovskimi in obrtnimi lokali: iti v čaršijo 2. nekdaj trgovsko-proizvajalni družbeni sloj: bogati sinovi čaršije // slabš., v stari Jugoslaviji ta sloj kot predstavnik oblasti: velikosrbska čaršija; politika beograjske čaršije ♪
  10.      čàs  čása m (ȁ á) 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj / čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa / pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega / od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano / za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura / od tistega časa ni več govoril 3. omejeno trajanje a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa / ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen / prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno / trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas / naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli / vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip / pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti / za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato ◊ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu ♪
  11.      částnik  -a m (ȃ) član poveljniškega vojaškega osebja; oficir: artilerijski, generalštabni častnik; aktivni častnik / višji gasilski častnik; častnik (ljudske) milice ♦ navt. častnik trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. častnik čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
  12.      čebelárna  -e [čeb in čǝb] ž (ȃ) trgovina s čebelarskimi potrebščinami, medom, voskom: čebelarna ima v zalogi vse vrste medu ♪
  13.      čeháti  -ám nedov. (á ȃ) 1. čehljati: čehati konja; čeha se po glavi, za ušesi 2. redko trgati, lomiti: vihar čeha veje ♪
  14.      čépičar  -ja m (ẹ̑) izdelovalec čepic: delavnica in trgovina znanega čepičarja ♪
  15.      česáti  čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič) 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo ♪
  16.      češljáti  -ám nedov. (á ȃ) razčesavati ali trgati v pramene: češljati ličkanje; pren. vetrovi češljajo ozimna žita ♪
  17.      četvórček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku ◊ filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine ♪
  18.      čévelj  -vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez ∙ ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren) ◊ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  19.      črevó  -ésa s, mn. čréva, za posamezne dele črevésa (ọ̑ ẹ̑) cevast prebavni organ v trebuhu: črevo se je pretrgalo; izprazniti črevo / mn.: kupil je suha čreva; delati klobase iz prašičjih črev; strune iz črev; pot se vleče kot (kurja) čreva zelo ♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; bot. kurja čreva njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media ♪
  20.      čŕn  -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
  21.      čŕta  -e ž (ŕ) 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije ● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema ◊ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta ♪
  22.      čúpati  -am nedov. (ȗ) nar. puliti, trgati: Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa (F. Finžgar) ♪
  23.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  24.      čvŕst  -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo ◊ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča ♪
  25.      dajáti  dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje / dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira / pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje ● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala ∙ šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel // v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo // prepirati se: sinova se dajeta za dediščino dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA